... in še dnevna

Nov dan. Zbudil sem se s prvo dnevno svetlobo, hitro nekaj malega pojedel, ker prazen žakelj ne stoji pokonci. Še nekaj priprav, potem pa sem si šel pobočja Starega vrha pogledat v dnevni svetlobi. Prav zanimalo me je, po čem sem včeraj hodil in kar je še bolj pomembno, smučal. Rahle meglice na nebu, prevezane s sledmi letal, so nežno zardevale. 

Jutro

Čeprav je iz beline gledalo nekaj visokih suhih trav, je bila snežna odeja videti čisto solidno smučljiva. Griči v okolici, pa tudi njihovi višji bratje v daljavi, tam nad Ljubljansko kotlino, so bili videti še krmežljavo zaspani. Ko sem prišel pod Zapreval, mi je bilo stanje že povsem jasno. Levo pobočje je bilo kopno, nekaj belega poprha ne bi bilo primerno niti za hojo, kaj šele smučanje. 

Pod Zaprevalom

Zato sem sledil lepo narejeni smučini, ki se je zložno vzpenjala po desni strani. Kar naenkrat se je izza brega pokazalo sonce. Dan se je zbudil. Nadaljeval sem mimo zgornje postaje žičnice, med vzpenjanjem proti štartni hiški opazil edinega predhodnika. Ko sem se na izhodišču šele pripravljal, je on že sopihal navzgor. 

Sonce ...

Ustavil se je pod gozdom, se obračal stran, ko sem šel mimo proti vrhu. Bi ga sicer vsaj pozdravil. Še nekaj korakov med bukvami, tam po levem robu in stal sem na najvišji točki. Med tem, ko je bilo ponoči ob zvokih vetra kar malo grozljivo, je svetloba vse pošasti, ki se običajno skrivajo po sencah in strašijo turne smučarje, pregnala. 

Pod štartno hiško

Pripravil sem se za spust, zapeljal po snežnem robu, brez težav pripeljal mimo štartne hiške do pobočja, kjer se je že dalo solidno zavijati. Nad dokaj kopnim delom sem zavil proti desni, saj je bilo tam več snega, se po snežnem traku zapeljal mimo koče in zgornje postaje in nato na znanem pobočju spet mirno vijugal navzdol. 

Na vrhu

Storžič s sosedi mi je bil stalno na očeh, lep pogled, le beline je bilo videti bolj malo. Sonce je risalo sence, prav prijetno je bilo. Odvijugal sem čez cesto, zavil na strmo pobočje nad Grapo, kjer pa je bilo snega manj in včasih je šlo do tal. Kaj se more. Vseeno sem bil, ko sem se nekaj trenutkov kasneje na izteku proge ustavil, povsem zadovoljen.

Med smuko navzdol