Odhaja cirkus ...

Nemir. Ali nekaj drugega. Za postanek na poti iz Gorenjske. Ko je vse skupaj tako priročno spotoma. Ko bi bilo vse drugo zgolj izgovor. Pa vendarle. Kaj me je vleklo, v mrzlo, megleno noč. Ko je povrh še rosilo. Mogoče res zgolj to, da sem se moral malo prevetriti. To, da se doma nisem imel h komu stisniti. In sem lahko le prepustil, da me je objela temna noč. 

Smer

Saj, je razlog sploh pomemben? Važno je, da se spraviš v pogon, da se ne zasediš, počasi zakrniš in na koncu odmreš na nekem kavču. Da pustiš mislim, da odtavajo, jim slediš. Da si malo sam. Okoli tebe le drevje, poznojesenski listi, ki odpadajo. Sem in tja kakšen šum, mogoče srna, ki jo je nekaj prebudilo? 

Ptica

Bel meglen pokrov, ki se na vrhu zgosti tako, da nič ne vidiš, slišiš, čutiš. Še sebe ne. Da ne vidiš niti zvezd, lune. Se debeli? Lučka tipa skozi gozd, izriše korenino, mlado smreko ob poti, blato, tam, kjer je vedno. Osvetli toplo sapo, ki se zavrtinči pred usti. Pusti skrito tisto, kar naj takšno tudi ostane. Spolzke skale se bleščijo. 

Cirkus

Življenje vedno bolj daleč, pod seboj, bolj čutiš, kot vidiš. Ura je res pozna, vreme bolj klavrno. Nič čudnega, da je zadnja živa duša prišla mimo že zdavnaj, daleč. Občutek. Na izhodišču, pred nekaj minutami. Ker končno … priplava večno vprašanje o smislu. Zakaj? Smisel je lahko zgolj obstoj. Kaj pa drugega?

Svetloba

Toda … obstoj je vendarle zgolj prevara, kajneda? Domiselna, zvita, zato še toliko bolj kruta. In vse skupaj je zgolj cirkus. Enostavno. Đole v še eni od svojih depresivnih, še kako živih mojstrovin … odhaja cirkus iz našega malega mesta, po široki cesti, ki pelje čez most. Odhaja cirkus in jaz se sprašujem, kdo je domačin in kdo bil je gost. 

Sveti Anton varno za rešetkami

Odhaja cirkus, za vse je bolje tako. Mnogi so do sedaj predstavo že dojeli. Ljudje bodo zlahka našli nove pajace, drugi cirkus bo prišel v mesto. Ma, vse je bila samo prevara, vse je bil samo poceni trik, in vse te maske skrivajo bolečino in nekoga povsem drugega … Pa vendarle ... lahko noč ... Đole, kjerkoli že orješ nebeška polja ... 

Spet pri Tacenski kapelici