Aleja

Božič je bil pred vrati. Le še en dan službe, praznično nekaj krajši delavnik, potem pa božični večer. Z odlično večerjo, še drugimi dobrotami, filmom. Predvsem pa časom, ki ga bova imela predvsem eden za drugega. A za popolni večer je vedno treba nakupiti nekaj dobrot, zato je bilo dogovorjeno, da se dobiva v Aleji. 

Žareče nebo v bližini doma

Trgovina Spar je tam ravno prav velika, da ima bolj ali manj vse, kar potrebuješ, spet pa ni tako ogromna, da bi se v njej izgubil in bi te kakšna od reševalnih služb izmed polic izvlekla šele po nekaj dneh, z zapletenim vrvnim manevrom ob pomoči helikopterja. A ker so se načrti malo razlikovali, bi bilo seveda dobro, če bi do trgovine prišel sam. 

Tivoli

Hm. Da bi šel naravnost, to pa že ne. Če samo malo zavijem, se pred mene postavi hrib, potem pa mimo bajerja … seveda, načrt je bil že narejen. Od domačega praga sem jo mahnil proti Tivoliju in njegovemu gradu, za njim zagrizel v breg, za seboj pustil zadnje sprehajalce, prižgal lučko. Da sem vsaj kaj videl, saj se je med mojo hojo že stemnilo. 

Srečanje

Da bi spustil Šišenski hrib ni bilo misliti, pod njega sem prišel brez težav, vzpon nanj, kar naravnost po stezi skozi gozd, pa je bila že druga pesem. Drselo je in pošteno sem pogrešal palice. A kar je, je. Malo sem lovil ravnotežje, malo grabil veje dreves, šibe grmovja. In uspešno prišel do znanega vesoljskega krožnika nekje na nebu nad menoj. 

Skakalnice

Spust na drugo stran je bil po mokri in drseči podlagi še večji izziv. Padec bi pomenil takojšen odhod domov in pranje hlač, mogoče še česa. Pa se je vse dobro izšlo, prišel sem znova na cesto, se mimo skakalnic spustil do ravnega dela poti, preskočil glavno cesto in stopal do bajerja. Koseškega, kaj pa drugega. 

Ob bajerju

Od tu do Aleje je bila smer jasna. PST ali Pot po domače, je vendarle najboljša izbira, ki te brez težav pripelje prav do tja, kamor sem bil namenjen. Slalom po Kosezah in Šiški, Celovška cesta, že sem stal pred veliko smrekico nakupovalnega središča. Praznični nakupi, iz trgovin so prihajali nasmejani ljudje s polnimi vrečami. Kako malo je treba ...

Aleja