Vetrovno

Menda piha, mi je rekel Borut. Da je vprašanje, kako bo. Če sploh. Tako sem v glavi že razvijal rezervne scenarije, kam in kako bi se dalo. Ob tem pa upal, da se vremenoslovci z napovedjo o umiritvi razmer tam okoli šestih, niso motili. In res je bilo videti v redu, torej greva? Borut je prikimal, pobral sem ga na Bregu, parkirala sva pri kamnolomu. 

Na Juhantovi poti

Veje po tleh so kazale, da je veter preko dneva bližnja drevesa kar dobro skuštral. O tem, kje in kako se nisva več spraševala, saj je Juhantova za vzpon postala že čista klasika. V temi in ob bolj ali manj drseči podlagi pa navzdol kje drugje kot po cesti tudi nima smisla. Torej vse jasno. Seveda sva si med potjo imela marsikaj povedati, kot bi se že dolgo ne videla. 

Jaslice

Vzpon skozi gozd, prečkanje ceste, prvi pogled proti lučkam v dolini, nadaljevanje do jaslic, ki jih je v adventnem času nekdo lepo postavil pod stari štor. Okrasil celo z malimi lučkami. Sedaj do Francijeve bajte nisva imela več daleč, še krajši vzpon po nekoliko zasneženi poti. Veter je tu še dobro bril, raje si nisem predstavljal, kako je bilo, preden se je umiril. 

Samo sanjala sva lahko ...

Pri koči naju je pričakal le … mrzli tuš. Vse temno, zaprto, zaklenjeno. Hja, kaj pa je to, sva se čudila, saj sva bila vendarle daleč pred uro, ko običajno zaprejo. Šele takrat se je Borut spomnil, da mu je Jelka res omenjala izjemno spremembo delovnega časa. Kaj se more. Piva nisva dobila, na srečo pa se v nahrbtnikih vedno najde nekaj vsekakor zdravilne kapljice. 

V letni kuhinji

Pred vetrom sva se skrila v letno kuhinjo, se preoblekla, potem pa stopila proti cesti. Borut je že hotel zaviti na stezo, pa sem le odkimal. Je bila videti ledena in prav nič preveč užitna. Tako sva šla kar po cesti, lepo počasi navzdol, na poledenelih delih pazila, da nisva pristala na riti, sicer pa kot dve stari branjevki na tržnici … prav veselo klepetala. Še en lep petkov Jakob je bil …

Vzorec