Zvoh

Danes, prav sredi tedna, je smučišče na Krvavcu imelo zadnji dan svojega obratovanja v tej sezoni. Kamere so kazale, da je snega še več kot dovolj, torej mora biti smuka dobra. Poklical sem Boruta, ki je bil takoj za akcijo, kasneje je zgolj še sporočil, da se nama bo pridružila tudi Jelka. Še toliko bolje, sem rekel. 

Bomo nabirali "kurice" ...

Odpeljali smo se proti Jezercem, vmes dobili možnost prehoda skozi zapornice in malce pretreseni zaradi naluknjane ceste parkirali nad Rozko, le nekaj metrov od snega. Mahnili smo jo skozi »ror«, vmes sosedovemu Slavcu, ki je obetal nabiranje pomladnih rož, poslali pozdrav v obliki slike »kuric«, potem pa preko Tihe doline, kjer se pri plaži ponudba hitro širi, nadaljevali proti Zvohu. 

... ali smučali?

Jelka je prejšnji dan pretekla razdaljo v dolžini malega maratona, kar se ji je še malo poznalo, pa vendarle ni skoraj nič zaostajala. Sneg je bil južen, za vzpon dober, psi so prijemali, prehod preko strmega pobočja je šel glede na stare sledi kar naravnost. Tudi nam ni povzročal težav. Sonce se je spuščalo tam na zahodu v oblake, nekaj večerne zarje, počasi se je bližala noč. 

Pogled na Zvoh

Še vzpon do križa, ki v precejšnji meri gleda izpod snega. Komaj sva se z Borutom dobro pripravila za spust, je prišla tudi Jelka. Nič preveč se nismo obirali, nekaj pomoči, zapeljali smo do vrha smučišča in zavijali navzdol. Vsak tako, kot mu je ustrezalo. Na zgornjih pobočjih se je že kazala sled mraza, ki je južni sneg počasi grabila v svoj objem. 

Vzpon proti vrhu

Nižje, kjer so še pred nekaj urami vijugali gostje smučišča, je bila smuka boljša, bolj tekoča. Ob večernem mraku smo prismučali do parkirišča, pospravili smuči in drugo opremo. Dan se je poslovil, ko smo se peljali navzdol proti Jezercem, dolini, domu. Vsekakor je bilo prav super, premigali smo se, naredili nekaj lepih zavojev, bili v dobri družbi. Kaj bi si lahko še želeli več?

Prihod ...