Drsenje

Drsele so smuči skozi gozd, razmočen sneg jih je zaviral, utrujeni vdihi, kapljice potu na čelu. In misli. Ki nikoli niso utrujene, švigajo sem in tja, že dolga leta preresne, dolgo od mladostnih sanj, nekega samo mojega sveta. Gradil sem ga, da bi me zaščitil pred vsakdanom, lupina školjke, zavetje. 

Nebo

S potekom let se je lupina topila, ostal sem sam, izpostavljen. V pusti resničnosti, prepišni, samotni. Nisem znal najti poti nazaj v sanjski svet, luč v očeh je slabela, žaru ni bilo več. Z ljudmi okoli sebe smo zgradili varljivo zavetje, se stisnili drug k drugemu, živimo, dan prehaja v dan. 

Domov

Drevesa so drsela mimo mene, pomlad je ostala daleč spodaj, objela me je belina. Zavoj, srečanje, šumenje vej nad menoj, pravljična planina. Tih preskok v mislih, vrnitev daleč nazaj, zgolj za en utrip srca. V moj skriti svet. Kjer je vse jasno, belo in črno, takšno, kot ne moremo biti ljudje. 

Planina

Kajti v nas se meša dobro in slabo, smo mavrica čustev, prežeti z grehi, ustvarjeni, da ljubimo, sovražimo, prizadenemo, objamemo, se izgubimo v pogledu, očeh otroka. Sonce se je ujelo v redke smreke, osamljene viharnike, žarki drseli skozi zrak, odsevali v jezera ogledalu daleč spodaj. 

Ogledalo

Beli vrhovi so čakali na pomlad, ki bo polizala sneg z njihovih pobočij. Sam na prvi zavoj, utrujene noge so rezale skozi krhko skorjo, sled je ostajala za menoj. Veje so me udarjale po obrazu, bolečino sem sprejemal kot pravi dar, znak življenja. Zavoji so si sledili skozi večer, med redkimi bukvami, s prestopi mest, kjer je snega že zmanjkalo, navzdol, po cesti. 

Sonce

Misli so drsele stran, daleč, k vprašanju. Kljuva mnogo dni, sili v misli, izriva trezno presojo sive, menda vedno bolj modre glave. Brezupo pritiskanje na kljuko v neki drugi svet, takšen, ki sem ga nekoč poznal. Takšen, ki zagotovo nekje še vedno obstaja. Je to prava pot? Si ti ključ?

Zavoji