Španov vrh

Dan se ni začel nič preveč obetavno. Megle so se vlekle okoli vogalov, obljubljenega snega ni bilo, z neba je neprijetno pršelo. Dan za posedanje na kavču, buljenje v ekran in navijanje za bolj ali manj znane junake te ali druge športne zvrsti. Toda kot že tolikokrat sem dopoldan začutil, da ne bom zdržal doma. 

Proti megli

Pršenje je ponehalo, postajalo je vedno bolj svetlo, vprašanje je bilo le kdo, kdaj in seveda kam. Prvi dilemi je razrešil Roman, sam sem že moral nekaj prispevati in glede na omejene časovne okvire sem pokazal proti Planini pod Golico. Pogled k stričku Googlu, Španov vrh je prenehal z delovanjem, kolikor ga je to zimo že bilo, torej bo to pravšnje miganje pred kosilom. 

Španov vrh

Že po prvih nekaj korakih sva videla, da snega ravno veliko ni, predhodniki so lepo plužili do trave. Toda z višino ga je bilo vedno več, hoja po odlični pristopni smučini pa prav gosposka. Nič več ni pršelo, na vršnem pobočju so naju objele meglice. Sam sem zavil mimo zastave še nekaj metrov naprej do najvišje točke, po nekaj zavojih navzdol pobral Romana in že sva vijugala navzdol. 

Odlične razmere

Sneg je bil odličen, zadnje sneženje je pokrilo pobočja, zakrilo sledi predhodnikov. Za nama je ostajala enakomerna sled, ob redkih postankih razmer nisva mogla prehvaliti. Pod srednjo postajo je bilo snega vedno manj, na zadnjem pobočju je šlo včasih tudi (skoraj) do tal, toda z iskanjem nezvoženih pobočij, kjer je bila snežna odeja zadosti debela, nisva imela težav. 

Nad dolino

Redki postanki niso bili potrebni toliko zaradi zajemanja zraka v utrujena pljuča, bolj zaradi razgledov, ki so tukaj v vsakem letnem času nekaj posebnega. Bele smreke, oddaljene planine, hiše, raztresene po obronkih. Nato pa sva znova zavila navzdol, peljala vse do zadnjega zavoja (bil je desni), ko sva snela smuči in se napotila na analizo ob obvezni infuziji, namenjeni hidraciji. Rek »kratka, a sladka« je danes še posebej veljal.

Podpis