Raufnk

Krmežljave oči so se zjutraj komaj odprle, pokukale na plano, svetloba jih je motila. Glava je odkimala. Včeraj je bilo dovolj, danes je čas za spanje, počitek, prijeten dolce far niente. Nisem vztrajal, saj jo predobro poznam. Ne bi nič dosegel, le slaba volja bi se širila kot blisk svetlobe skozi naelektreno ozračje. 

Meglice nad dolino

Sam sem zadihal svežino zgodnjega mraza, smuči odnesel do roba snega in stopil v jutro. Rahle meglice so se vile nad gričevjem pod menoj, sonce se je skušalo izviti iz oblačnih kopren na vzhodu. Samotna so bila pobočja Starega vrha, le dim se je sukal iz kmečkega dimnika. Raufnk mu rečemo na Gorenjskem. 

Modro nebo in bela pobočja

Kdo je takšno ime dal ozki gozdni poseki višje gori, ne vem. Vsekakor preko nje teče strma vlečnica, od nekdaj strah in trepet manj izkušenih smučarjev. Zagledal sem jo tam, kjer so se odprla širša pobočja pod vasjo Zapreval, razmišljal o snegu, stopil naprej. Moral sem do vrha, ki je vsaj po imenu star, višje k nebu, soncu. 

Vrh, ki je star

Dan je pregnal megle, nebo nad menoj je bilo takšno, kot se spodobi. Temno modro, pod njim belina, svetla, kot s cukrom pomazana. Mimo štartne hiške sem sopihal navzgor, vse do vrha, s katerim sva se pozdravila kot stara znanca. Peščica ur je minila, odkar sva se zadnjič srečala. 

Hiška na vrhu vlečnice

Pa je bil kmalu čas za slovo, treba je bilo navzdol, že sem risal svojo minljivo sled na list pozabe. Sledili so si lepi zavoji v pršiču, vse do mesta, kjer se poseka začne ožiti. Nekaj pomrznjene skorje je poskrbelo za prizora ali dva, vredna vrhunskega cirkuškega klovna. Pa tovrstna zabava ni trajala dolgo, v bolj strmem delu me je čakal pršič. Paziti sem moral zgolj na ovire levo in desno. 

V raufnku

Prehitro se je strmina iztekla, čakalo me je še nekaj skorje do pobočij smučišča, ki je bilo delno poteptano, nižje pa zgolj zvoženo. Da je bila smuka po pomrznjenih sledeh predhodnikov čisto poseben užitek, je jasno. Pa kaj zato. Dan se je lepo začel, spodaj so me čakali avto, dom in seveda mladina. Zgolj še trenutek in že smo se vsi skupaj kotalili proti tistemu pravemu, nepremičnemu domu.

Zadnje pobočje