Znotraj časovnega okvira

Odločitev kar tako, iznenada. Kar je tudi prav, saj ni veliko razmišljati. Časovni okvir je ustrezal, torej bo že moralo biti dobro. Na zasneženem parkirišču sem zasedel zadnje mesto, priprave so bile kratke, že sem korakal navzgor, na robu večera me je vedno bolj ovijala megla. 

Megleni gozd

Iz nje so vsake toliko mimo mene privršale postave, bežni duhovi, včasih s prav takšnim pozdravom, še večkrat brez. V strmini nad srednjo postajo so se megle nekoliko razkadile, stene so zrasle pred mojimi očmi, Šentanski plaz nad njimi. Lepa pristopna smučina, ki je na razpotju zavijala nanj, je zapeljivo vabila. 

Koča Vrtača

Toda danes časa ni bilo, po sili razmer, bi rekel kdo, sem znova zavil proti Zelenici. Koča je bila odprta, od vrat je prišel prijazen pozdrav. Seveda sem odzdravil, to se že spodobi, preden sem sledeč časovnemu načrtu oddrsal naprej. Vzpon je bil hiter, edina družba je bila samotna smreka sredi sneženega pobočja. 

Stena

V zadnji strmini mi je nasproti pripeljala lučka, nekaj prijaznih besed, nato pa nadaljevanje do vrha. Stal sem tam, ovit v puhaste meglice, s snežinko na nosu in vetrom, ki je pihal preko grebena za samotno družbo. Se spraševal, ali prav tisti trenutek nekdo nekje v dolini na svojem ekranu gleda isto meglo. 

Zelenica

Nato pa naredil prvi zavoj. Nov sneg preko mnogoterih smučin je omogočal prav solidno smuko. Zavoji so si sledili, levi, desni, kdo bi jih štel. V temi sem zapeljal včasih mimo, drugič čez kakšen kucelj. Na poti nad plazom je prišlo novo srečanje, prijazen črno beli kosmatinec je do mene prikorakal prvi. 

Osamljena

Pozdravil sem ga, pokimal spremljevalcema, nadaljeval s smuko, skozi vedno bolj gosto meglo do koče Vrtača in pod njo po skorajda urejenem smučišču v odličnih zavojih do parkirišča. Nekateri so se komaj vzpenjali, sam sem bil že nazaj. Nič prezgodaj, nič prepozno, kot se je kmalu izkazalo.

Na vrhu