Begunjščica

Iz temnih oblakov je z rahlim pršcem namočilo zemljo, pokazala se je sled jasnine, slepeča svetloba pobožala doline, sivino so zamenjale barve. Že tolikokrat prehojena pot se je vila nad sv. Ano zložno navzgor, belina zimske radosti, misel na tiste, ki jih puščaš za seboj, za katere bi rad, da bi bili s teboj. 

Po dežju pride sonce

Nad oblaki je žareča krogla sijala na tretji kamen, sporočilo o lepoti, barvah, ki se tokrat niso razlile po nebu, zasijale so v nas. Drobna iskrica jih je naslikala na platno duše, na čemernih ustih izrisala nasmeh. Drseči koraki, zvončkljanje nevidnih kraguljčkov, dviganje na strmini, modrina neba. 

Šentanski plaz

Puhasti oblački so se gostili, jasna sled je vodila navzgor, proti zatrepu plazu. Misel na usode, ki so se spletale na izteku strmali, črke, zapisane v sivi skali. Resnost na obrazu, prijatelj nekolikanj korakov spredaj, se je potopil v meglice. Kmalu so koprene objele tudi mene. 

Pogled na kočo Vrtača

Razgledov, ki bi jih vpijale oči, ni bilo več. Sedaj je bil čas, da jih zaprem, se zazrem vase, začutim znova toplino iskrice, se z njo ogrejem. Stopim preko snežnega roba na prepišni greben, dvigam sebe do konca te poti. Vprašanja o smislu so brez pomena, to je samo življenje, začrtana sled, bolj ravna, zavita, kot je morda zapisana v zvezdah, kot si jo zarišeš sam. 

Megleni pogled na Zelenico

Nežno prečenje, posamezni zavoji, prehod v strmino, padec, drsenje. Trenutek, ko se zaveš minljivosti, notranje moči, tega, da si. Vstaneš, zavoji si spet sledijo naprej, samosvoja pot, navzdol po belem pobočju. Začetek je vedno bolj zabrisan, upanje budiš z vsakim utripom srca. Bitje, podrejeno končnosti, sanjaš o večnosti. 

Smuka

Teža spoznanja vodi v razsvetljenje, ko besede obrabljenega reka prežamejo vsak tvoj dih, vse naprej, do zadnjega. Izkoristi dano, zagrabi z obema rokama tisto, kar ti pride naproti, živi. Utripi srca.