Spet na Trianglu

Že dolgo ni nihče omenil Triangla, čeprav vem, da je na njem vsak dan gneča. Nedvomno zato, ker vsakdo rad pohiti nanj, če ne drugače pred službo, ko časa res primanjkuje. In je s hitrim vzponom in nato običajno prav solidnimi zavoji navzdol več kot zadovoljen. Res se ne more pohvaliti z dolgim dostopom, izpostavljenimi pobočji, strmimi grapami, po katerih se spuščajo junaki. 

Rdečica

Vsekakor to ni cilj, s katerim bi se kasneje, v dolini, kvantaško bahal pred dekleti ali napihoval kot mlad žabji samec v vaški gostilni. Mogoče prav zato umanjkajo na raznih turno smučarskih straneh zapisi o njem. Ker je dejansko podoben kupleraju. Vsi radi hodijo vanj, notri je več kot fajn (se govori, ne bi vedel iz prve roke), potem pa je vsakemu nerodno in takšnega obiska, ne prvega ne vseh naslednjih, ne obeša na veliki zvon. 

Soseda

Kakorkoli. Ker je služba postavila uro obvezne prisotnosti, je bilo treba iti zgodaj in izbrati cilj, ki ga je nekako možno uliti v postavljeni kalup. Z Borutom sva lahko potrdila, da je okoli pol šestih še tema, pol ure kasneje pa potrebe po čelnih svetilkah ni bilo več. Vzpela sva se naravnost mimo koče Vrtača in čez plaz, mimo speče koče in nekoliko po svoje, nekoliko po utrjeni pristopni smučini do vrha. 

Jutro

Sonce je sramežljivo lezlo izza oblakov na vzhodu, hudega mraza ni bilo, pa vseeno očitno dovolj, da je sneg nekoliko pomrznil. Pri prvih nekaj zavojih to ni bilo moteče, v delu nad kočo pa se je kljub pričakovanemu rodeu dalo kar solidno uvijati. Nad plazom sva opazovala smučarko, ki je prav mično cuckala proti Šentancu, očitno prva danes. 

Borut na vrhu

Nato pa na njem lovila leve in desne zavoje v napihancu, malo nad kočo Vrtača pa preskočila na urejeno progo, ki jo kot v najboljših časih smučišča očitno še vedno urejajo. Prvovrstna rebrca so naju tako pripeljala prav do avta. Znova začetek dneva, kot se zagre!

Zavoji po rebrcih