Še čisto zimska Dobrča

Človek obrača, pa se potem vse po svoje obrne. Ali je za to res odgovorna kakšna nadnaravna sila, kot pravi slovenski pregovor, ali zgolj naključje, sosledje nekih dogodkov, naj vsak sam ugotovi. Jaz sem najprej prav danes prijadral na internetno stran, kjer sem presenečeno ugotovil, da so razmere na Dobrči še odlične. 

Bistriška planina

Ko se je popoldan povsem nepričakovano pokazala še časovna luknja, ki bi ravno zadoščala za krajši skok na bližnji kucelj, je bilo vse odločeno. Že sem se peljal proti Tržiču, zavil do Brezij in parkiral na znanem mestu. Višje nisem vozil, čeprav so kolesnice kazale, da tudi to ni težava. 

Tam čez tiste kuclje, pa sem doma ...

Pa vendarle mi poledenela cesta ni dišala, raje sem odcuckal navzgor, za navzdol, bo pa že kako, sem se tolažil. Na vrhu klanca so bile posamezne prekinitve, nad kamnolomom pa tovrstnih težav ni bilo več. Po samotni pristopni smučini sem korakal mimo Bistriške in malo višje Breške planine. 

Lešanska planina

Mrak je legel na zemljo, v gozdu je bilo samotno, štel sem udarce svojega srca, razmišljal o marsičem. Pod Lešansko planino sem zagledal lučko, izginila je v gozd, še preden bi ji lahko rekel pozdrav. Znočilo se je, preko planine je vlekel neprijetno mrzel veter, koči sta bili prazni, zapuščeni. 

Dolina

Smučina je na vrhu travnika zavijala malo čudno, pa vseeno pripeljala prav. Še nekaj minut in že sem stal na vrhu, daleč pod menoj so luči kazale na neka druga življenja. Mraz je priganjal, poslal sem pozdrav, nato pa zapeljal v gozd. Zavoji do sedelca, prečka in presenečenje na vrhu travnikov. 

Zavoji v bledem soju lune

Kar je nesel snop svetilke je bilo pobočje samo moje. Nobenih sledi predhodnikov, zarezal sem v rahlo skorjo, vlekel svojo sled, v temi je ostajala za menoj. Nanjo je svetila zgolj bleda svetloba lune. Saj ni pomembno, jutri, pojutrišnjem, smučina bo izginila, kot bom izginil sam, ostala bo le neka sled v času, trenutkov, udarcev srca. 

Parafa na robu planine

Slalom skozi gozd, nato pa smuk po cesti, vse do kopnin na razgledišču. Samota me je še vedno obdajala, ko sem stopal proti parkirišču, misli so bile samo moje.