Kocka je padla ...

Jutro je bilo, kot bi se zbudil v sanje. Tema se je razkadila, ko sem stopil na sneg. Toplota prejšnjih dni ga je zmehčala, hlad nočnih ur zamrznil. Bil je podoben trenutkom, ki nam polzijo med prsti, vsakdanji, nepomembni, minljivi. Samo od nas je odvisno, če jih bomo znali narediti vredne zapisa v spomin, hranjenja za neke dni, ko bomo morebiti v zgolj svojem svetu iz njih črpali preostale moči. 

Jutro se budi

Takrat vsi nepomembni podatki, naučena dejstva, izkrivljena morala, breme tisočletij zmot, zavor, neumnosti, ne bodo več pomembni. Pomemben boš zgolj sam, v sebi boš nosil spomin na dogodke, ko se je preko parobkov prelila sončna svetloba, ko je krik ptice pozdravljal prihajajočo pomlad, ko si stal na robu in vedel, da so okoli tebe dobre misli. 

Svetloba

Ko so smuči drsele navzgor, mimo koče Vrtača, po plazu, srečanje na njegovem vrhu. Sosledje naključnih dogodkov suka kompas, po katerem se ravna naše življenje, droben trenutek lahko spremeni vse, odločitev takšna ali drugačna. Tudi danes sem neodločen prepustil odločitev usodi, kocka na igralnem polju je padla, znova pokazala na znani vrh. 

Luna

Z nostalgijo sem pogledal proti cilju, ki me dolgo privlači, vedel, da sem se odločil prav. Kot vedno. Za svojimi odločitvami moraš stati in iti naprej, sanje pustiti, da burijo domišljijo, mogoče pa nekoč ... Koča je samevala, prav tako pobočje pred menoj. Sneg ni bil več leden, prekrival ga je sren, prvi današnji zavoji so pripadli prijaznemu sogovorniku. 

Trije angeli

Sonce je sijalo na vrh, še nekaj strmine, vršni greben, prijazen sprehod me je popeljal nanj. Nad sosedo je vztrajala luna, bleščeči sneg je pokrival pobočja naokoli. Toda videlo se je, da pomlad res prihaja. Po dolinah je siva megla pokrivala gola pobočja, kmalu bodo bregovi in travniki ozeleneli. Trda podlaga, tresoči zavoji, spust navzdol, v megleno dolino. Vsakdan.

Okoli Suhega ruševja