Nočni vrh

Je že nekako tradicija. Da po objavi, da so ustavili drdranje žičniških naprav, pohitim proti Staremu vrhu. Sneg običajno kar kmalu izgine s pobočij nad Zgornjo Lušo, zato se ni preveč za obirati. In če je noč, kaj zato. Z Romanom sva jo že po osmi uri mahnila po presenetljivo trdem pobočju navzgor, nad nama so bile zvezde, nasproti naju sv. Lenart, ves svetal. 

Sv. Lenart

Že za prvim ovinkom sva začudeno obstala in poslušala. Po cesti je pridrdral traktor, splužil cesto, malo sva bila prepozna, pa nič zato. Sva vseeno brez težav prišla preko nje, se vzpenjala naprej nad Črnovcem proti Zaprevalu. Tudi v temi se je videlo, da ima pobočje že posamezne flike, tu sneg tako ali tako vedno pobere najhitreje. Toliko sva pa že vedela. 

Tja gor?

Kjer je teptalni stroj za sabo pustil rebrca, se je hodilo prav odlično. Kjer pa je sneg zgolj razril, že navzgor ni šlo pretirano dobro. Da bo navzdol zelo podobno, nama je bilo jasno. Nad Zaprevalom sva za trenutek cincala, levo ali naravnost navzgor. Roman se je odločil, sam pa sem mu sledil. 

Na vrhu

Vrh sedežnice je bil v temi kot velika pošast iz enega od delov Vojne zvezd, koča ob njej je že spala. Ceste tu še niso bile splužene, vse je bilo eno samo pobočje. Še zadnja strmina, nato se svet uravna. Mimo štartne hiške sva jo mahala prečno nad sidro in proti vrhu. Vršna piramida je bila videti skoraj brez snega. 

V soju žarometa

Pa ga je bilo na koncu dovolj, da sva mimo skalnih min prišla do najvišje točke in nato po temeljitih pripravah in pošiljanju pozdravov v dolino, odpeljala v noč. Prvih nekaj zavojev je bilo še bolj previdnih, ko pa sva se znašla na smučišču, so si po trdem, a grifig snegu, sledili eden za drugim. 

Dobro je bilo!

Če si izbiral pobočja, ki jih ni razril teptalni stroj, je bila smuka več kot odlična. Vse od vrha, pa do zadnjih zavojev tik pred parkiriščem. Kjer je seveda sledila natančna analiza spusta pri meni doma. Da o načrtih za naprej ne govorimo.

Analiza