In spet ... Triangel

Potem ko sem končal s šihtom in po njem na sistematskem pregledu dobil zagotovilo, da sem za svoja leta še kar zdrav, je bil čas, da ravnokar prejeto potrdilo preizkusim v praksi. Ura ni bila več zgodnja, sneg v nižinah je pobralo, Triangel se je tako zdel logična izbira. 

Smuka pod plazovino

Posebne gneče na Ljubelju ni bilo, vzpenjal se ni nihče več, zadnji so zavoje ravno rezali proti parkirišču. Kratko sem pozdravil, ko so švignili mimo. Z vseh pobočij Begunjščice so se navzdol pred dnevi usuli plazovi južnega snega, široki ostanki so bili razpotegnjeni prav povsod. 

Pod (sedaj) kočo Vrtača

Nad kočo Vrtača, nekdaj srednjo postajo žičnice, ki je ni več, se nisem prepustil udobju smučine, ki je štrikala sem in tja. Raje sem stopal naravnost navzgor, strmina me ni motila, kar hitro sem bil na zavoju ceste. Na sedelcu pred kočo na Zelenici se je začel pas megle, potopil sem se vanj, sledil včasih komaj vidni pristopni smučini. 

Pogled navzdol

Pobočja so bila dobro znana, zavoj levo, že je bil mrak, ko sem prikorakal na vrh. Tam daleč na zahodu se je videla sled svetlobe med oblaki, sonce, ki je odhajalo spat. Megla se je počasi spuščala, kot bi nekdo odstranil zastor. Še nekaj trenutkov sem užival v razgledu, se pripravil, lučka je razsvetlila belo pobočje pod menoj, ko sem naredil prvi zavoj. 

Zelenica

Sledili so mu mnogi, na trdi podlagi je bil zgoraj dokaj suh sneg, nižje pa vedno bolj moker, toda zavojev to ni motilo. Nad kočo sem ubral bližnjico, nižje sledil cesti in na plazu ob prvih meglicah presenečeno ugotovil, da se megla na robu večerne teme ni razkrojila, temveč zgolj spustila nižje. 

Zahod

Pod Vrtačo je bila še posebej gosta, upal sem zgolj, da nihče ne hodi v temi, saj bi bližnje srečanje ne bilo prav nič prijetno. Če je že kdo bil, ga videl nisem, zadel še manj, v prvi strmini, ko megla ni bila več tako gosta, sta mi prišli nasproti dve lučki, pozna smučarja sta hitela navzgor. Zaželel sem jima srečno, nato pa odvijugal vse do zadnjega zavoja, tik pri avtu.

Vrh