Struška

Kaj se je dogajalo prej, ni prav nič pomembno. Dejstvo je, da me je Tomaž pobral pri Vrbi. In sva se mimo Doma Pristava pripeljala do zadnjega odcepa pred vikendi. Kjer sva stopila na sneg in jo ucvrla proti Pustemu rovtu. Kam se nama je tako mudilo ne vem, vsekakor sem očitno bolj tekač na kratke proge, saj mi je ob štrikanju po poseki že začelo zmanjkovati sape. 

Pusti rovt

Seveda izgovorov ni bilo težko najti, leta so vedno primerno opravičilo, vsakodnevna aktivnost tudi, neumnost, ko zjutraj nič ne poješ pa je že svoja zgodba. No ja, vse je res. Lepo speljana pristopna smučina naju je pripeljala na cesto, ta pa na Belsko planino. Ob tem sem pod pobočji Korenščice razmišljal, da smo pred leti, ko prave ceste še ni bilo, na Struško vedno lezli čez omenjeni vrh. 

Pogled s planine

Krajši postanek na planini je še kako dobro del, potem pa sva se začela vzpenjati proti vrhu. Razgledi so se zabrisali, objela naju je megla. Sledila sva smučini izpred dneva ali dveh, dokler je šlo seveda. Bližje, kot sva bila vrhu, vedno bolj je bila bodisi zapihana, bodisi odpihnjena.  

Kontejner

Kontejner sva bolj zaslutila kot videla, pa vendarle je bil dobrodošel.Ob njem sva našla zavetje pred mrzlim vetrom. Skozi meglo se je sem in tja pokazala svetloba, brez razmišljanja sva jo proglasila za sonce. Moči ni imelo nobene, vseeno pa je prav dobro delo. 

Sonce?

Spust proti Belski planini je bil poleg nekaj užitnih zavojev, kjer je skorja držala težo, bolj ali manj lovljenje ravnotežja in seveda nič prav navdušeno pričakovanje novih akrobatskih elementov ob spremembi smeri smučanja. Da bi temu rekel zavoji, bi bila seveda več kot pretirana samohvala. 

Mojster je ob gledalkah dal vse od sebe :-)

Pod planino je bil sneg vedno bolj južen, utrujene noge so sicer trpele, zavoji skozi redek bukov gozd pa takšni, kot jih od pripravnika za leve in desne pričakuješ. In naprej? Vsekakor presenetljivi pogledi, krajši pogovor, balzam za moški duši. Tito bi pred leti rekel ... ni se nam treba bati za državo, če imamo takšna dekleta. In čisto res je tako, tudi še danes.

Na robu Pustega rovta