Snežni greben

Zbudil sem se ob petih. Ne vem, zakaj. In potem razmišljal, da se mi res ne splača vstati, saj pred šesto nima smisla, da stopim na pot. Sem le preračunal, kako bo najbolj prav. S svetlobo in sončnim vzhodom. Ko sem nekaj minut čez šesto stopil po škripajočem snegu proti Zelenici, je luna že zašla, nekaj metrov pred menoj pa osvetljevala le lučka. 

V pričakovanju jutra

Pot je bila samotna, tudi ko sem se višje oziral nazaj, za menoj ni bilo videti žive duše. Snega za smuko je seveda premalo, glede na sledi so se nekateri čez s kamenjem posuto pobočje nad Ljubeljem vseeno spuščali s sanmi. Na vrhu plazu sem opazoval rojevanje prve svetlobe. Pri koči je še vedno svetila luč, vendar ven ni prišel nihče. 

Pozdrav očakom

Šel sem naprej, se vzpel do grebena, stopil še tistih nekaj korakov do vrha Triangla. Lučko sem ugasnil že med vzponom, postal minuto, dve, kar malo otožno gledal skoraj kopne plazove pod Begunjščico. Spustil sem se na drugo stran, po grebenu iz Starega Ljubelja je nekdo v preteklih dneh že prišel nasproti. 

Zardevanje

Tla so bila deloma zasnežena, deloma pomrznjena, palice so prišle prav, še bolj dodatna mera previdnosti. Prehod čez reber je bil na drugi strani zaradi snega kar siten, na srečo pa strmine ni prav veliko. Še en del, zavarovan z jeklenico, je bil pred menoj, gladka stena, na prepadnem grebenu je drselo, še dobro, da si se imel za kaj prijeti. 

Prehod čez reber

Nadaljevanje ni bilo tako zahtevno, a previdnost je bila na mestu, zanesljiv korak je zahteval svoj čas. Na obzorju je jutro najprej zardelo, potem je posvetil prvi sončni žarek. Še eno malo bolj izpostavljeno mesto, dve, zadnja prečka na strani sosedov, kjer me vedno straši prepadnost le nekaj metrov nižje. Tam se ti res ne sme zavrteti. 

Greben

Nadaljeval sem po mestoma travnatem, z gozdom poraščenem grebenu proti Povni peči. Kjer je ivje z drevja zasulo sledi predhodnika, sem škripaje gazil nekaj centimetrov snega. Na vrhu sem postal, sonce je sijalo, samota. Le trije gamsi so malo prej zabrlizgali, prestrašeni pred nenadnim vsiljivcem stekli čez pobočje pod menoj. 

Vzhod

Malo sem sedel na klop, razmišljal o tem in onem, smislu, obstoju, zadnje čase mi gredo skozi glavo vedno takšne misli. Mogoče je razlog starost, ko me nekakšen prastrah grabi za vrat, mogoče je zgolj takšen čas, ko se živo počasi poslavlja, in prihaja zima. Ne vem. Sem se pa spomnil misli Maura Corone, o sebi, svojem delu, s katerim ni nikoli zadovoljen. 

Prehojena pot

»… v ničemer zadovoljen, najbrž zato, ker ugotavljam, da je vse eno samo sranje in polomija. Toda pisanje mi pomaga preživeti, kar je dovoljšen razlog za to, da nekaj počnem. Kanček besed, ščepec kipcev, kozarček ali dva, od časa do časa sprehod, kdaj pa kdaj plezalni vzpon in prebijam se naprej v pričakovanju dne, ko bom tudi sam zlezel v jamo …« 

Dragulji

Kako presneto res. V nekaj stavkih zajeto to, na kar iščejo filozofi odgovor stoletja. Smisel življenja. Na zadnjem delu poti proti Staremu Ljubelju so mi naproti prišli posamezniki, še več se jih je vzpenjalo po mestoma ledeni ljubeljski cesti. Dan se je lepo začel, ko bi si lahko le obetal, da se bo tako tudi nadaljeval …

Povna peč

Nočni Jakob

Sobota popoldne. Spet se je vse, kar se je prej nekako počasi postavljalo, sesulo. V prah. Dobesedno. Ko so besede še vedno odzvanjale v zraku, sem končno sprevidel, da bo še najmanj škode, če grem. Premetavanje zemlje, uravnavanje, polaganje, vsaj malo me je pomirilo. Toliko, da sem začel razmišljati, kaj sedaj. Razne kombinacije, sem ali tja, tako ali drugače. 

Ob Juhantovi poti

Bolj ali manj mi je bilo jasno, da bom sam. Vseeno sem poskusil, poklical, saj beseda ni konj, kot pravi rek. In glej si ga no, glej, Borut je imel čas. Hitro sem zmetal vse potrebno skupaj, ga pobral in že sva parkirala pri kamnolomu. Nad nama je bila polna luna, pa vendarle ni dajala zadosti svečave. Prižgala sva lučki in se napotila navzgor. 

Jaslice

Po Juhantovi seveda. Prava klasika. Pot je bila mestoma mastna, višje je bilo ob poti celo malo snežnega poprha, malo je drselo, a sva med klepetom to komaj opazila. Prav prijetno je bilo, govoriti o tem in onem, konec koncev videti, da lahko strela vseka prav v vsako drevo, brez izjeme. In ti je lažje, ko veš, da nisi sam, da bolj ali manj vsem kaj dogaja. 

Koča

Na stalnem mestu, tam nekje sredi poti, pod večjim štorom, so bile znova jaslice. Z lučkami vred. Pisanimi, nežnimi, zvezda repatica nad njimi. Le Jezušček je seveda še manjkal. Stopala sva naprej, še zadnja strmina. Pri koči je bilo živahno, bila sva zadosti zgodnja, da so pijačo še stregli. Borut je izbral za oba in izbira je bila jasna. Stiegl. Ker je … dober. 

Lučke v dolini

Pred kočo sva ob pogledu na lučke v dolini dodala še nekaj domačih arcnij, skupaj so lepo harmonično zaokrožile celoto. Pod cerkvijo sva šla do znamenja, kjer sva stopila na cesto, ni se nama dalo dričati po spolzki poti. Hodila sva vzporedno, še marsikaj je bilo vredno povedati. Luna je sijala, tam nekje zgoraj, ob cerkvi so utripale novoletne lučke pred kočo. Ja, ta Jakob je res nekaj posebnega.

Na zdravje!

Odhaja cirkus ...

Nemir. Ali nekaj drugega. Za postanek na poti iz Gorenjske. Ko je vse skupaj tako priročno spotoma. Ko bi bilo vse drugo zgolj izgovor. Pa vendarle. Kaj me je vleklo, v mrzlo, megleno noč. Ko je povrh še rosilo. Mogoče res zgolj to, da sem se moral malo prevetriti. To, da se doma nisem imel h komu stisniti. In sem lahko le prepustil, da me je objela temna noč. 

Smer

Saj, je razlog sploh pomemben? Važno je, da se spraviš v pogon, da se ne zasediš, počasi zakrniš in na koncu odmreš na nekem kavču. Da pustiš mislim, da odtavajo, jim slediš. Da si malo sam. Okoli tebe le drevje, poznojesenski listi, ki odpadajo. Sem in tja kakšen šum, mogoče srna, ki jo je nekaj prebudilo? 

Ptica

Bel meglen pokrov, ki se na vrhu zgosti tako, da nič ne vidiš, slišiš, čutiš. Še sebe ne. Da ne vidiš niti zvezd, lune. Se debeli? Lučka tipa skozi gozd, izriše korenino, mlado smreko ob poti, blato, tam, kjer je vedno. Osvetli toplo sapo, ki se zavrtinči pred usti. Pusti skrito tisto, kar naj takšno tudi ostane. Spolzke skale se bleščijo. 

Cirkus

Življenje vedno bolj daleč, pod seboj, bolj čutiš, kot vidiš. Ura je res pozna, vreme bolj klavrno. Nič čudnega, da je zadnja živa duša prišla mimo že zdavnaj, daleč. Občutek. Na izhodišču, pred nekaj minutami. Ker končno … priplava večno vprašanje o smislu. Zakaj? Smisel je lahko zgolj obstoj. Kaj pa drugega?

Svetloba

Toda … obstoj je vendarle zgolj prevara, kajneda? Domiselna, zvita, zato še toliko bolj kruta. In vse skupaj je zgolj cirkus. Enostavno. Đole v še eni od svojih depresivnih, še kako živih mojstrovin … odhaja cirkus iz našega malega mesta, po široki cesti, ki pelje čez most. Odhaja cirkus in jaz se sprašujem, kdo je domačin in kdo bil je gost. 

Sveti Anton varno za rešetkami

Odhaja cirkus, za vse je bolje tako. Mnogi so do sedaj predstavo že dojeli. Ljudje bodo zlahka našli nove pajace, drugi cirkus bo prišel v mesto. Ma, vse je bila samo prevara, vse je bil samo poceni trik, in vse te maske skrivajo bolečino in nekoga povsem drugega … Pa vendarle ... lahko noč ... Đole, kjerkoli že orješ nebeška polja ... 

Spet pri Tacenski kapelici

Srečanje na Starem Ljubelju

Tradicija je le tradicija. In če Lars že devetič organizira srečanje na Starem Ljubelju, sploh ni pomisliti, da se ga ne bi udeležil. Vprašanje je le bilo, kako. Vremenoslovci so namreč še sredi tedna napovedovali pol metra snega, vsaj severno, tudi v Karavankah. Pa se je potem višina iz dneva v dan bolj tajala, tik pred dogodkom je bil obet med pet in deset centimetri. Na koncu seveda še tega ni bilo. 

Bunker blizu poti

Vseeno pa sem se prav zaradi napovedi ostre zime in posledično kaosa na cestah prislinil Larsu, ki je, kot je sam večkrat pokimal, tako ali tako moral gor. Ko sva nekaj pred enajsto stopila s parkirišča na pot, seveda o snegu ni bilo ne duha ne sluha. Že na prvem ovinku sva srečala prijatelja, ju kmalu pustila zadaj in hitela navzgor. 

Pogled proti Rjavki

Ob klepetu sva se dvigala, kot bi mignil, sva bila na zadnjem ovinku. Pogled proti Košutici, čez vrh se je vlekel oblačen šal. Nekaj snežnega poprha se je pri sosedih odebelilo na približno pet centimetrov. Spustila sva se do stebra, ki označuje, da so do Celovca trije Myriametri. Čudna enota, sva debelo gledala, prvič sva slišala za takšno merjenje. 

Lars na "njegovem" vršičku

Z ovinka sva se skozi gozd vzpela na razgleden vršiček brez imena, prav dobro se je videlo proti Rjavki, višji vrhovi so prebadali oblake. Mimo komaj še stoječe lesene podrtije sva se spustila nazaj do ceste. Prijatelji so kapljali na kup, počakala sva jih, se potem z njimi vrnila na Stari Ljubelj. Še več jih je prihajalo iz slovenske strani, na koncu se nas je zbrala prav zavidljivo velika četica. 

Druženje pri koči

Lars je izvedel svoj program, v nahrbtnikih se je našlo marsikaj sladkega, takšna in drugačna pijača. Dobro mazivo za klepet o tem in onem. Po slikanju pri zvončku prijateljstva smo se še malo pogreli v koči, potem pa odšli navzdol proti Ljubelju. V zraku so se vrtinčile posamezne snežinke. Zima se je s tem le nakazala, prav zares pa v naše kraje še ni prišla.

Skupinska

Iška vas

Sem razmišljal, iskal, spraševal. Dobival košarice z vseh strani. Kaj se more, tudi takšni dnevi se včasih zgodijo. Ko sem že skoraj obupal in razmišljal, kam naj jo mahnem sam, sem se spomnil na okolico Iga in zamisel, da z Juretom tam obereva nekaj pred nedavnim objavljenih točk z vpisnimi listi. Sprva je tudi tu tehtnica nihala med greva na eni in imam nekaj z bratrancem na drugi strani. 

Iška

Pa je prva pretehtala, Jure je prisedel in že sva po obvoznici oddrvela na Rudnik, zavila proti Igu, nadaljevala vožnjo do Iške vasi, kjer sva pred gasilskim domom parkirala. Globoko sva zajela pozno popoldanski barjanski zrak, odšla po vasi, pričakovanja so bila kar velika. Običajno je lepo, če te točke peljejo od ene do druge zanimive lokacije. 

Malo pa že zebe ...

Ker drugače je vse skupaj precej brez pravega pomena. In tudi tu je bilo, vsaj sprva, tako. Tudi druga točka pri kozolcu, ki ga večina psov izbere za sranje, vsekakor ni bila presežek. Je bil pa sprehod ob Iški bolj zanimiv. Še posebej pa brodenje čez reko, ki ni bila visoka, mrzla pa v tem letnem času še kako. 

Oblaki

Ko si zakorakal v vodo, nisi imel občutka mraza. Ko si stopil iz nje, pa so stopala drevenela. Na srečo sem hitro našel pravo mesto, se vpisal in potem mi ni preostalo drugega, kot da se vrnem na pravo stran. Ob gozdu sva šla do svetega Mihaela, prav tam se začne pot na vršiček zanimivega imena Stražar. A ne danes, bi bilo preveč, počasi se je mračilo. Zato sva stopila le do oddajnika, visoko nad dolino. 

Jure med brskanjem

Po nekaj minutah iskanja sva našla zanimivo skrito vpisno mesto, se razgledala, kar se je še videlo, vrnila do Mihaela. Na koncu vasi sva obiskala še sveti Križ, potem pa zaokrožila nazaj do avtomobila. Še dva, trije postanki na Igu, malo raziskovanja, kukanja okoli hiše Morostig, potem pa sva odpeljala domov. Presežek? Seveda ne. Bila pa sva zunaj, pa tudi druženje je bilo čisto fajn.

Križ in luna

Znova skozi noč

December, dan se še krajša, drugače ne gre. Komaj dobro zaključiš s službo, že je tema. Kam bi torej sploh lahko šel, da bi ujel še nekaj svetlobe? Komaj kam. Torej je najboljše, da sprejmeš dano. A da bi hodil vedno na isti konec, po istih poteh, to vendarle ne gre. Zato sem se odločil za Rašico, seveda iz vasi.  

Spet v Blatnem dolu

Načrt je bil narejen, kar videl sem se, kako sopiham navzgor mimo Hudičevega zica, vse do vrha razglednega stolpa, s katerega opazujem nižino, mesto pod seboj. A včasih delaš račun brez krčmarja. Tabla za zaporo ceste v Gameljnah, prebijanje čez dvignjene jaške na pol zgrajene ceste, obračanje malo pod bagrom, ki je stal prav sredi nje. 

Nad Šmartnim

Ni mi preostalo veliko možnosti, vse želje, obeti, da bo nekaj malce drugače, so izpuhteli. In spet sem pristal ob pokopališču v Šmartnem, vklopil lučko in stopil na pot. Dvojico, ki je mimo zadnjih hiš sopihala navzgor, sem prehitel. Da bi na tej poti nikogar ne srečal, še tako pozno, ni misliti. Njuni glasovi so počasi zamrli, sedaj sem bil sam. S svojimi mislimi, vdihi, utripi srca. 

Ljubljana

Čez Blatni dol, strmo navzgor. Spet sem opazoval lučke pod seboj, vedno bolj oddaljeno cerkev v Šmartnem. Zatopljen v misli sem se vzpel hitro, že sem bil mimo razgledne klopce, zadnje strme stopnje, ležalniki na vrhu. Kot običajno sem nekaj trenutkov užival v pogledu v temo, danes je bilo nekoliko megleno, nobenih zvezd na jasnem nebu. 

Ledinek

Potem pa sem, da bo le nekaj drugače, stopil navzdol mimo kapelice svete Sobote. Pot je bila spolzka, nekaj previdnosti, vse dokler se nisem pridružil cesti nad sedlom. Potopil sem se v gozd, šel navzdol tiho, zatopljen v svoje misli. Mir in tišina. Šele tik pred Šmartnim, že precej pod Tacensko kapelico, sem srečal par, ki se je vzpenjal. Ja, na Šmarni gori res nikoli nisi sam. 

Sveta Sobota

Še nekaj korakov, pred menoj so bile luči, mimo prvih hiš sem stopal navzdol. Lučko sem lahko ugasnil, megla je ostala za menoj, mir in misli nekje v meni pa so ostale. Nočni pohodi so vedno, pa čeprav le streljaj od Ljubljane, nekaj posebnega. Zato zagotovo ne bo nič narobe, če spet pridem. Vsaj dokler ne zapade kaj snega ...

Kapelica Matere božje pri Turškem kopitu

Z lučko na Šmarno goro

Je bilo treba nekam iti. Po dokaj pozni vrnitvi iz Celja, vsem potrebnim, kar sem moral še narediti, da bo avtodom brez težav dočakal naslednjo pot, je sonce, ki je prej še toplo grelo, zašlo. Kar mi je bilo kar prav, saj se mi potem ni nikamor mudilo. Ker če je tema, je … tema. Sem bil pa hitro odločen, da se na poti proti Ljubljani ustavim v Šmartnem in grem na Šmarno goro. 

Štor pred Blatnim dolom

Saj poti dobro poznam, že večkrat sem tja gor rinil z lučko, kaj bi šlo torej lahko sploh narobe? Parkiral sem nasproti šole, na ramena vrgel nahrbtnik, stopil na pot. Na koncu asfalta sem prižgal čelko, nad tistimi, ki so sestopali izginil navzgor, mimo zapuščene bajte v gozd. Blatni dol je bil takšen, kot mora biti. Torej blaten. 

Ljubljana

Začetek partizanke pa ravno tako tam, kjer ga pričakuješ. Manjše presenečenje sta bili le dve klepetulji, ki sta se mi približevali z desne in stopili za menoj navzgor. Saj sem ju razumel, a vendarle ima človek takole ponoči rad mir. Zato sem stopil malce hitreje in kmalu so njuni glasovi zamrli za menoj. Šmartno daleč spodaj, lučke so se večino poti videle skozi golo grmovje. 

Šmarna gora

Že je bil pred menoj zadnji zavoj, nekaj bolj strme stopnice, pa sem stal ob ograji, pod cerkvijo, pri gostilni. Niti slučajno sam, na tem vršičku je vedno kdo. Nekaj trenutkov sem užival v pogledu na luči pod seboj, pokukal na zadnje dvorišče cerkve, kapelico, saj so bila lesena vrata … presenetljivo … odprta. Tudi proti Gorenjski so bili številni svetli okraski kot na ogromni novoletni smrekici. 

Kapelica "pod velbom"

Avtomobili na avtocesti pa svetlobna girlanda belih in rdečih lučk. Spuščal sem se proti sedlu, previdno, da ne pristanem na riti, naprej mimo kapelice Matere božje pri Turškem kopitu, po Romarski poti, mimo Tacenske kapelice proti Šmartnu. Še nekaj zavojev v gozdu, cesta, hiše. Zadnji koraki, prečkanje ceste in stal sem ob avtomobilu, noč pustil nekje za seboj.

Tacenska kapelica