... in še dnevna

Nov dan. Zbudil sem se s prvo dnevno svetlobo, hitro nekaj malega pojedel, ker prazen žakelj ne stoji pokonci. Še nekaj priprav, potem pa sem si šel pobočja Starega vrha pogledat v dnevni svetlobi. Prav zanimalo me je, po čem sem včeraj hodil in kar je še bolj pomembno, smučal. Rahle meglice na nebu, prevezane s sledmi letal, so nežno zardevale. 

Jutro

Čeprav je iz beline gledalo nekaj visokih suhih trav, je bila snežna odeja videti čisto solidno smučljiva. Griči v okolici, pa tudi njihovi višji bratje v daljavi, tam nad Ljubljansko kotlino, so bili videti še krmežljavo zaspani. Ko sem prišel pod Zapreval, mi je bilo stanje že povsem jasno. Levo pobočje je bilo kopno, nekaj belega poprha ne bi bilo primerno niti za hojo, kaj šele smučanje. 

Pod Zaprevalom

Zato sem sledil lepo narejeni smučini, ki se je zložno vzpenjala po desni strani. Kar naenkrat se je izza brega pokazalo sonce. Dan se je zbudil. Nadaljeval sem mimo zgornje postaje žičnice, med vzpenjanjem proti štartni hiški opazil edinega predhodnika. Ko sem se na izhodišču šele pripravljal, je on že sopihal navzgor. 

Sonce ...

Ustavil se je pod gozdom, se obračal stran, ko sem šel mimo proti vrhu. Bi ga sicer vsaj pozdravil. Še nekaj korakov med bukvami, tam po levem robu in stal sem na najvišji točki. Med tem, ko je bilo ponoči ob zvokih vetra kar malo grozljivo, je svetloba vse pošasti, ki se običajno skrivajo po sencah in strašijo turne smučarje, pregnala. 

Pod štartno hiško

Pripravil sem se za spust, zapeljal po snežnem robu, brez težav pripeljal mimo štartne hiške do pobočja, kjer se je že dalo solidno zavijati. Nad dokaj kopnim delom sem zavil proti desni, saj je bilo tam več snega, se po snežnem traku zapeljal mimo koče in zgornje postaje in nato na znanem pobočju spet mirno vijugal navzdol. 

Na vrhu

Storžič s sosedi mi je bil stalno na očeh, lep pogled, le beline je bilo videti bolj malo. Sonce je risalo sence, prav prijetno je bilo. Odvijugal sem čez cesto, zavil na strmo pobočje nad Grapo, kjer pa je bilo snega manj in včasih je šlo do tal. Kaj se more. Vseeno sem bil, ko sem se nekaj trenutkov kasneje na izteku proge ustavil, povsem zadovoljen.

Med smuko navzdol

Nočna ...

Smučišče Stari vrh letos ne dela. To bi čivkali še ptiči, če ne bi odleteli proti jugu. Pobočje je zato toliko bolj zanimivo za turne smučarje. Bližina, ravno prava strmina, mir in tišina. Kaj bi hotel še več. Po dnevu, ki je bil, kot je bil, bolj ali manj za pozabo po pravici povedano, sem odpeljal do Milj, tam še malo čakal, če bom dočakal prihod deklet iz Italije. 

Grapa

Ko sta dokaj pozno zvečer javili, da sta se ustavili na pici, še daleč pred Slovenijo, sem jima zaželel srečno pot in odpeljal proti parkirišču nad Zgornjo Lušo. V bližnji gostilni je bilo nekaj gostov, da bi kdo drgnil smuči po snegu, pa ni bilo videti. Že prvi metri so kazali, da smuka ne bo presežek, slaba pa tudi ne. 

McAdamke

Podlaga je bila odlična za McAdamke, torej smuči, specializirane za preživetje ob vožnji preko nepričakovane mine pod preskromno snežno odejo. Prečil sem cesto, nadaljeval po res lepi špuri mimo Zaprevala in seveda zaprte okrepčevalnice Pod tepko na robu smučišča. Sledeč predhodnikom sem se vzpenjal po desni progi, leva je bila, kot sem videl naslednji dan, kopna. 

Podpis

Okoli zgornje postaje sedežnice je bilo precej spihano, višje gori proti startni hiški pa snega spet dovolj. Pri koči so pisane lučke skušale pričarati praznično vzdušje. Sem šel le mimo, po tradiciji naprej do zgornje postaje vlečnice, mimo nje do najvišje točke. Ali je prva vzpetina najvišja, kot pravi zemljevid, ali morebiti druga z razgledom in vpisno knjigo, me niti ne zanima. 

Špura pri Zaprevalu

Sam vedno zaključim tu in je kar prav. Malo sem zažvižgal in s tem pregnal tišino, ki me je še trenutek prej objemala. Med tem zapel smuči, zapeljal po robu navzdol, se je dalo. Čisto z vrha. Mimo žičnice je šlo brez težav, do pobočja nad zgornjo postajo sedežnice je bilo snega dovolj, vijuganje po malo razriti podlagi solidno. 

Na Starem vrhu

Potem pa je bilo treba peljati »po jajcih«, tik ob robu gozda je bilo še najbolje, le na kakšni zmrznjeni krtini je malo zaškrtalo. Nad Zaprevalom je bilo snega spet dovolj, mirno sem vijugal navzdol, preskočil cesto, odpeljal po desni progi vse do izhodišča. Čisto dobro, sem si sam pri sebi zadovoljno pokimal.

3 ... 2 ... 1 ... Štart

Aleja

Božič je bil pred vrati. Le še en dan službe, praznično nekaj krajši delavnik, potem pa božični večer. Z odlično večerjo, še drugimi dobrotami, filmom. Predvsem pa časom, ki ga bova imela predvsem eden za drugega. A za popolni večer je vedno treba nakupiti nekaj dobrot, zato je bilo dogovorjeno, da se dobiva v Aleji. 

Žareče nebo v bližini doma

Trgovina Spar je tam ravno prav velika, da ima bolj ali manj vse, kar potrebuješ, spet pa ni tako ogromna, da bi se v njej izgubil in bi te kakšna od reševalnih služb izmed polic izvlekla šele po nekaj dneh, z zapletenim vrvnim manevrom ob pomoči helikopterja. A ker so se načrti malo razlikovali, bi bilo seveda dobro, če bi do trgovine prišel sam. 

Tivoli

Hm. Da bi šel naravnost, to pa že ne. Če samo malo zavijem, se pred mene postavi hrib, potem pa mimo bajerja … seveda, načrt je bil že narejen. Od domačega praga sem jo mahnil proti Tivoliju in njegovemu gradu, za njim zagrizel v breg, za seboj pustil zadnje sprehajalce, prižgal lučko. Da sem vsaj kaj videl, saj se je med mojo hojo že stemnilo. 

Srečanje

Da bi spustil Šišenski hrib ni bilo misliti, pod njega sem prišel brez težav, vzpon nanj, kar naravnost po stezi skozi gozd, pa je bila že druga pesem. Drselo je in pošteno sem pogrešal palice. A kar je, je. Malo sem lovil ravnotežje, malo grabil veje dreves, šibe grmovja. In uspešno prišel do znanega vesoljskega krožnika nekje na nebu nad menoj. 

Skakalnice

Spust na drugo stran je bil po mokri in drseči podlagi še večji izziv. Padec bi pomenil takojšen odhod domov in pranje hlač, mogoče še česa. Pa se je vse dobro izšlo, prišel sem znova na cesto, se mimo skakalnic spustil do ravnega dela poti, preskočil glavno cesto in stopal do bajerja. Koseškega, kaj pa drugega. 

Ob bajerju

Od tu do Aleje je bila smer jasna. PST ali Pot po domače, je vendarle najboljša izbira, ki te brez težav pripelje prav do tja, kamor sem bil namenjen. Slalom po Kosezah in Šiški, Celovška cesta, že sem stal pred veliko smrekico nakupovalnega središča. Praznični nakupi, iz trgovin so prihajali nasmejani ljudje s polnimi vrečami. Kako malo je treba ...

Aleja

Vetrovno

Menda piha, mi je rekel Borut. Da je vprašanje, kako bo. Če sploh. Tako sem v glavi že razvijal rezervne scenarije, kam in kako bi se dalo. Ob tem pa upal, da se vremenoslovci z napovedjo o umiritvi razmer tam okoli šestih, niso motili. In res je bilo videti v redu, torej greva? Borut je prikimal, pobral sem ga na Bregu, parkirala sva pri kamnolomu. 

Na Juhantovi poti

Veje po tleh so kazale, da je veter preko dneva bližnja drevesa kar dobro skuštral. O tem, kje in kako se nisva več spraševala, saj je Juhantova za vzpon postala že čista klasika. V temi in ob bolj ali manj drseči podlagi pa navzdol kje drugje kot po cesti tudi nima smisla. Torej vse jasno. Seveda sva si med potjo imela marsikaj povedati, kot bi se že dolgo ne videla. 

Jaslice

Vzpon skozi gozd, prečkanje ceste, prvi pogled proti lučkam v dolini, nadaljevanje do jaslic, ki jih je v adventnem času nekdo lepo postavil pod stari štor. Okrasil celo z malimi lučkami. Sedaj do Francijeve bajte nisva imela več daleč, še krajši vzpon po nekoliko zasneženi poti. Veter je tu še dobro bril, raje si nisem predstavljal, kako je bilo, preden se je umiril. 

Samo sanjala sva lahko ...

Pri koči naju je pričakal le … mrzli tuš. Vse temno, zaprto, zaklenjeno. Hja, kaj pa je to, sva se čudila, saj sva bila vendarle daleč pred uro, ko običajno zaprejo. Šele takrat se je Borut spomnil, da mu je Jelka res omenjala izjemno spremembo delovnega časa. Kaj se more. Piva nisva dobila, na srečo pa se v nahrbtnikih vedno najde nekaj vsekakor zdravilne kapljice. 

V letni kuhinji

Pred vetrom sva se skrila v letno kuhinjo, se preoblekla, potem pa stopila proti cesti. Borut je že hotel zaviti na stezo, pa sem le odkimal. Je bila videti ledena in prav nič preveč užitna. Tako sva šla kar po cesti, lepo počasi navzdol, na poledenelih delih pazila, da nisva pristala na riti, sicer pa kot dve stari branjevki na tržnici … prav veselo klepetala. Še en lep petkov Jakob je bil …

Vzorec

Pred obratom

Dan je nenavadno spremenljiva dobrina. Njegova dolžina se v naših koncih spreminja, od enega ekstrema do drugega. Zimski solsticij je takšna skrajnost, ko je dan najkrajši, noč pa prav razbohoteno najdaljša. Zato je smiselno vzeti s seboj, pa četudi na bližnji kucelj, kakšno čelko. Saj tudi če greš od doma še za dne, boš nazaj skoraj zagotovo prišel v temi. Še toliko bolj, če ne divjaš, temveč hodiš zložno. 

Tivolski grad

In sam se seveda nisem zagnal kot mladi bikec, prav razumsko počasi sem stopil izpred domačega praga proti Tivoliju. Preplet ulic, preskok čez Celovško cesto, nadaljevanje mimo Hale Tivoli in pod Cekinovim gradom. Malo za drugim gradom na moji poti, le streljaj oddaljenim Tivolskim, sem zavil v grmovje. 

Praznični december

Nad potjo, nad enim od zaklonišč, sem brez uspeha iskal tisto, kar je bilo skrito dve leti nazaj. Našel sem le konec vrvice, ostanek pa je padel v globino. Se zgodi. V iskanje sem bil tako zatopljen, da še opazil nisem, da se je stemnilo. Ni kaj, takšne so naravne zakonitosti, je čas dneva in je čas noči. Stopil sem naprej ob robu gozda, pri Čadu zagrizel v breg. 

Rožnik

Ura ni bila pozna, pa vendarle nisem srečal skoraj nikogar. Mimo cerkve sem se spustil do gostilne, pogledal pri Cankarju proti lučkam mesta. Potem pa šel naprej po cesti pod Šišenski hrib in seveda tudi nanj. Saj je bil na poti. Belo rdeča konstrukcija je res videti kot vesoljski krožnik nad gozdom. Spust na drugi strani je zaradi blatne poti zahteval nekaj previdnosti. Prav nič si nisem želel pristati na riti. 

Nad Šiško

Na razpotju sem zavil po znani široki stezi, se spustil proti Stari cerkvi. Še pred njo, nad prvimi hišami, sem pogledal proti Šiški, slutil še vedno nekako domače hribe tam nekje, daleč, na obzorju. Nisem prav dolgo stal. Pa saj nisem imel kaj čakati. Svetloba mesta, hrup prometa, skozi noč sem jo mahnil naprej, proti domačemu pragu.

Umetnost za vsakogar

Jošt

Leta bežijo mimo nas. Opazujemo jih iz brzovlakov svojih življenj. Komaj dobro spustiš roko s penečim vinom in nehaš nazdravljati, že se je krog obrnil in treba je začeti vse znova. Bistvena razlika je naša starost, edina stalnica gibanja med življenjem in smrtjo. Povsem enakomerno se zvišuje, vedno bližji je odhod. 

Tomaž

Kot bi mignil, nas ne bo več, kaj bo ostalo za nami, pa je povsem nepomembno. Nekaj pepela, nekaj spomina, ki bo vedno bolj bledel. Dokler ne bo s tistimi, ki so nam blizu, kakšno tiskano knjigo, ki jo bodo zgrizle miši, izgubljenim zapisom na medmrežju, dokončno izginil. Kot bi ugasnil luč, ne bo od nas, prav takrat, ostalo dejansko nič. 

Zardevanje

Kar je po svoje tudi prav. Svetil si v nekem trenutku in to je to. Simple as that. Zakaj bi obremenjeval zanamce s svojim nekdanjim obstojem? Najbolj prav je … da vsi lepi trenutki, misli, poljubi, toplota telesa, odide s teboj, tistimi, ki so ti blizu. Ne le tisto prah si in v prah se povrneš. Bolj tisto bil si nič in v nič se povrneš. Itak. 

Domači kuclji

No, kakorkoli. S Tomažem sva z malo nostalgije ugotovila, da je od vsaj občasnih srečanj zaradi zavitih poti življenja, tudi premalo volje, odpadel Robson. Pa tudi to, da se midva ne dava, če ni drugega, bova pa sama sedla k dobri napolitanski pici, pivu, čveku o tem in onem. Za kar nekako zmanjka časa med sopihanjem na ta ali drugi breg. 

Pri koči

A brez dela ni jela pravi lep slovenski pregovor. Zato sva se na robu večera najprej zapodila v breg. Na Jošta. Ker Tomaž že dolgo ni bil na tem vršičku blizu Kranja. Pa tudi sam sem zgolj kimal, da bo tisti dolgo veljal tudi zame. Med hojo sva kot običajno imela razpravo o tem, kakšna je hitrost mojega sopihanja in kdo koga komaj dohaja. 

Jošt

Sam sem trdil, da me je treba stalno čakati. Smrkelj tempo seveda. Tomaž pa je temu oporekal. Da sem imel prav, je pokazala brhka mladenka, ki je malo pod vrhom bentila. Daj, pojdi že malo hitreje. Sem zasopihan odvrnil, da bi, pa ne gre. In da me že prijatelj priganja. Pes, ki je očitno prepočasi prilezel do nje, je zgolj prijazno mahal z repom. 

Zahod

Na vrhu sva se pri koči ustavila za pogled na zardevanje zahodnega obzorja, potem pa hitela navzdol, da bi ujela še zadnje sledi svetlobe dneva. Čez zadnje korenine sva vseeno raje prižgala lučki. Da si kdo ne zvije gležnja ali doživi še kaj hujšega. Zadnji koraki in bila sva pri avtu. Le še nekaj minut oddaljena od odličnih pic in piva. Kdo se tega ne bi, v tako odlični družbi, veselil.

Pogled v daljave

Snežni greben

Zbudil sem se ob petih. Ne vem, zakaj. In potem razmišljal, da se mi res ne splača vstati, saj pred šesto nima smisla, da stopim na pot. Sem le preračunal, kako bo najbolj prav. S svetlobo in sončnim vzhodom. Ko sem nekaj minut čez šesto stopil po škripajočem snegu proti Zelenici, je luna že zašla, nekaj metrov pred menoj pa osvetljevala le lučka. 

V pričakovanju jutra

Pot je bila samotna, tudi ko sem se višje oziral nazaj, za menoj ni bilo videti žive duše. Snega za smuko je seveda premalo, glede na sledi so se nekateri čez s kamenjem posuto pobočje nad Ljubeljem vseeno spuščali s sanmi. Na vrhu plazu sem opazoval rojevanje prve svetlobe. Pri koči je še vedno svetila luč, vendar ven ni prišel nihče. 

Pozdrav očakom

Šel sem naprej, se vzpel do grebena, stopil še tistih nekaj korakov do vrha Triangla. Lučko sem ugasnil že med vzponom, postal minuto, dve, kar malo otožno gledal skoraj kopne plazove pod Begunjščico. Spustil sem se na drugo stran, po grebenu iz Starega Ljubelja je nekdo v preteklih dneh že prišel nasproti. 

Zardevanje

Tla so bila deloma zasnežena, deloma pomrznjena, palice so prišle prav, še bolj dodatna mera previdnosti. Prehod čez reber je bil na drugi strani zaradi snega kar siten, na srečo pa strmine ni prav veliko. Še en del, zavarovan z jeklenico, je bil pred menoj, gladka stena, na prepadnem grebenu je drselo, še dobro, da si se imel za kaj prijeti. 

Prehod čez reber

Nadaljevanje ni bilo tako zahtevno, a previdnost je bila na mestu, zanesljiv korak je zahteval svoj čas. Na obzorju je jutro najprej zardelo, potem je posvetil prvi sončni žarek. Še eno malo bolj izpostavljeno mesto, dve, zadnja prečka na strani sosedov, kjer me vedno straši prepadnost le nekaj metrov nižje. Tam se ti res ne sme zavrteti. 

Greben

Nadaljeval sem po mestoma travnatem, z gozdom poraščenem grebenu proti Povni peči. Kjer je ivje z drevja zasulo sledi predhodnika, sem škripaje gazil nekaj centimetrov snega. Na vrhu sem postal, sonce je sijalo, samota. Le trije gamsi so malo prej zabrlizgali, prestrašeni pred nenadnim vsiljivcem stekli čez pobočje pod menoj. 

Vzhod

Malo sem sedel na klop, razmišljal o tem in onem, smislu, obstoju, zadnje čase mi gredo skozi glavo vedno takšne misli. Mogoče je razlog starost, ko me nekakšen prastrah grabi za vrat, mogoče je zgolj takšen čas, ko se živo počasi poslavlja, in prihaja zima. Ne vem. Sem se pa spomnil misli Maura Corone, o sebi, svojem delu, s katerim ni nikoli zadovoljen. 

Prehojena pot

»… v ničemer zadovoljen, najbrž zato, ker ugotavljam, da je vse eno samo sranje in polomija. Toda pisanje mi pomaga preživeti, kar je dovoljšen razlog za to, da nekaj počnem. Kanček besed, ščepec kipcev, kozarček ali dva, od časa do časa sprehod, kdaj pa kdaj plezalni vzpon in prebijam se naprej v pričakovanju dne, ko bom tudi sam zlezel v jamo …« 

Dragulji

Kako presneto res. V nekaj stavkih zajeto to, na kar iščejo filozofi odgovor stoletja. Smisel življenja. Na zadnjem delu poti proti Staremu Ljubelju so mi naproti prišli posamezniki, še več se jih je vzpenjalo po mestoma ledeni ljubeljski cesti. Dan se je lepo začel, ko bi si lahko le obetal, da se bo tako tudi nadaljeval …

Povna peč

Nočni Jakob

Sobota popoldne. Spet se je vse, kar se je prej nekako počasi postavljalo, sesulo. V prah. Dobesedno. Ko so besede še vedno odzvanjale v zraku, sem končno sprevidel, da bo še najmanj škode, če grem. Premetavanje zemlje, uravnavanje, polaganje, vsaj malo me je pomirilo. Toliko, da sem začel razmišljati, kaj sedaj. Razne kombinacije, sem ali tja, tako ali drugače. 

Ob Juhantovi poti

Bolj ali manj mi je bilo jasno, da bom sam. Vseeno sem poskusil, poklical, saj beseda ni konj, kot pravi rek. In glej si ga no, glej, Borut je imel čas. Hitro sem zmetal vse potrebno skupaj, ga pobral in že sva parkirala pri kamnolomu. Nad nama je bila polna luna, pa vendarle ni dajala zadosti svečave. Prižgala sva lučki in se napotila navzgor. 

Jaslice

Po Juhantovi seveda. Prava klasika. Pot je bila mestoma mastna, višje je bilo ob poti celo malo snežnega poprha, malo je drselo, a sva med klepetom to komaj opazila. Prav prijetno je bilo, govoriti o tem in onem, konec koncev videti, da lahko strela vseka prav v vsako drevo, brez izjeme. In ti je lažje, ko veš, da nisi sam, da bolj ali manj vsem kaj dogaja. 

Koča

Na stalnem mestu, tam nekje sredi poti, pod večjim štorom, so bile znova jaslice. Z lučkami vred. Pisanimi, nežnimi, zvezda repatica nad njimi. Le Jezušček je seveda še manjkal. Stopala sva naprej, še zadnja strmina. Pri koči je bilo živahno, bila sva zadosti zgodnja, da so pijačo še stregli. Borut je izbral za oba in izbira je bila jasna. Stiegl. Ker je … dober. 

Lučke v dolini

Pred kočo sva ob pogledu na lučke v dolini dodala še nekaj domačih arcnij, skupaj so lepo harmonično zaokrožile celoto. Pod cerkvijo sva šla do znamenja, kjer sva stopila na cesto, ni se nama dalo dričati po spolzki poti. Hodila sva vzporedno, še marsikaj je bilo vredno povedati. Luna je sijala, tam nekje zgoraj, ob cerkvi so utripale novoletne lučke pred kočo. Ja, ta Jakob je res nekaj posebnega.

Na zdravje!

Odhaja cirkus ...

Nemir. Ali nekaj drugega. Za postanek na poti iz Gorenjske. Ko je vse skupaj tako priročno spotoma. Ko bi bilo vse drugo zgolj izgovor. Pa vendarle. Kaj me je vleklo, v mrzlo, megleno noč. Ko je povrh še rosilo. Mogoče res zgolj to, da sem se moral malo prevetriti. To, da se doma nisem imel h komu stisniti. In sem lahko le prepustil, da me je objela temna noč. 

Smer

Saj, je razlog sploh pomemben? Važno je, da se spraviš v pogon, da se ne zasediš, počasi zakrniš in na koncu odmreš na nekem kavču. Da pustiš mislim, da odtavajo, jim slediš. Da si malo sam. Okoli tebe le drevje, poznojesenski listi, ki odpadajo. Sem in tja kakšen šum, mogoče srna, ki jo je nekaj prebudilo? 

Ptica

Bel meglen pokrov, ki se na vrhu zgosti tako, da nič ne vidiš, slišiš, čutiš. Še sebe ne. Da ne vidiš niti zvezd, lune. Se debeli? Lučka tipa skozi gozd, izriše korenino, mlado smreko ob poti, blato, tam, kjer je vedno. Osvetli toplo sapo, ki se zavrtinči pred usti. Pusti skrito tisto, kar naj takšno tudi ostane. Spolzke skale se bleščijo. 

Cirkus

Življenje vedno bolj daleč, pod seboj, bolj čutiš, kot vidiš. Ura je res pozna, vreme bolj klavrno. Nič čudnega, da je zadnja živa duša prišla mimo že zdavnaj, daleč. Občutek. Na izhodišču, pred nekaj minutami. Ker končno … priplava večno vprašanje o smislu. Zakaj? Smisel je lahko zgolj obstoj. Kaj pa drugega?

Svetloba

Toda … obstoj je vendarle zgolj prevara, kajneda? Domiselna, zvita, zato še toliko bolj kruta. In vse skupaj je zgolj cirkus. Enostavno. Đole v še eni od svojih depresivnih, še kako živih mojstrovin … odhaja cirkus iz našega malega mesta, po široki cesti, ki pelje čez most. Odhaja cirkus in jaz se sprašujem, kdo je domačin in kdo bil je gost. 

Sveti Anton varno za rešetkami

Odhaja cirkus, za vse je bolje tako. Mnogi so do sedaj predstavo že dojeli. Ljudje bodo zlahka našli nove pajace, drugi cirkus bo prišel v mesto. Ma, vse je bila samo prevara, vse je bil samo poceni trik, in vse te maske skrivajo bolečino in nekoga povsem drugega … Pa vendarle ... lahko noč ... Đole, kjerkoli že orješ nebeška polja ... 

Spet pri Tacenski kapelici