Popoldanski Lajnar

Dan se je počasi pomikal proti večeru, svetloba je rahlo bledela. Toda časa je bilo še dovolj, treba je bilo izkoristiti trenutke. Nismo smeli dopustiti, da bi nam kot pesek zdrseli med prsti, se raztresli po tleh, izgubljeni v množici podobnih, pozabljeni. Morali smo jih stisniti v pest, obdržati, zapisane za vedno v naš minljivi pomnilnik. 

Miganje po kosilu

Tako smo s prijateljema stopili na sneg, smuči so hitele navzgor, naš cilj je bil znan. Sledili smo stranski progi, preko sedla, vse do bunke na vrhu. Od kod Lajnarju ime, ne vem. Ali je kdo res nanj vlekel svojo lajno ali je zgolj veter na prepišnem grebenu tako zavijal, kot bi nekdo vrtel ročico instrumenta in izvabljal iz škatle nenavadno melodijo? 

Popoldanski Dravh

Nam je že domač, pogledi, kot smo jih videli velikokrat, toda vedno nekoliko drugačni. Sosed Dravh, pri katerem na pomlad suhe jesenske trave na robu štrlijo izpod snega kot skuštrano lasišče kakšnega paglavca. Travniki in sredi njih vasi, samotne, odmaknjene. Pogled je poiskal sv. Marka, zdrsel čez gozdove do Blegoša, valoval proti Črnemu vrhu, Poreznu. 

Sončni spomini

Budili so se spomini, nove želje, načrti. Totem na vrhu je ponujal razglede. Vsaka luknjica svojega. Nismo se hoteli omejevati, gledali smo široko, videli veliko, pogledali vase. Pod nami je bilo široko pobočje ugaslega smučišča, naš pozno popoldanski cilj. Sonce se je počasi spuščalo za Črno prstjo, še malo pa bo za obzorjem ugasnilo. Mraz je pritiskal, na snegu se je delala rahla skorja. 

Spust z vrha

Nismo se ozirali preveč na to, odpeljali smo z vrha, se nad pobočjem usmerili navzdol, nizali zavoje na ogrlico današnjega dne. Iztekli so se na ravnini, še nekaj zavojev, nasmeh ob progah snega, ki jih je naril teptalni stroj. Nato pa zaključek dneva v prijetni družbi, kot že tolikokrat. Ob upanju, da nas bodo dnevi, kot je bil današnji, znova pripeljali skupaj.

Zgolj naše pobočje