Znova na veliki sestri

Spet smo ravno dobro stopili po pobočju plazu, ko se je v smeri sosedov začelo nebo rdečiti. Lučke smo počasi lahko ugasnili, dan se je prelil preko strmali, smuči so drsele navzgor po od toplote preteklih dni zglajeni plazovini. Kakšen korak več je odtehtal smuči na nahrbtniku, globoke stopinje, boleča ramena. 

Grebenc

Nad nami se je odprl Grebenc, sledili smo sledem, ugibali, kakšna so pobočja nad sedlom. Zgolj en pomladni teden tu pomeni veliko, snežna odeja je bila prekinjena, koraki so drobili po grušču navzgor. Čakal nas je še prehod preko ruševja, ki vsakič zahteva nekaj lovljenja ravnotežja, predvsem pa kakšno krepko zaradi vseh štrlečih delov opreme, ki se zataknejo prav tam in takrat, ko je tega najmanj treba. 

Zardela velika sestra

Prijatelja sta ušla naprej, dolina se je budila, prihajala so prva sporočila, dajala vedeti, da je dan nekaj posebnega. Nekaj kratkih odgovorov, nato pa sem že moral pohiteti. Pod zardelimi skalami smo se vzpeli na splazena pobočja, se pod znano skalo smejali debelini snežne odeje. Nastaja nov ledenik? 

Proti vrhu

Vršna pobočja, lovil sem trenutke, spet zaostal. Pa ne prav veliko, na vrhu me je čakal stisk roke, odlično darilo. In razgledi, vse naokoli, kot vedno tu gori. Na Jalovec, njegov kuloar, Kotovo sedlo. Malo sestro vrha, na katerem smo stali, na drugi strani. Počasi smo se spustili navzdol, začeli loviti zavoje. 

Mala sestra

Trda podlaga je pod skalo postala krha, se predirala, smučanje je postalo naporno. Še prečka, lovljenje ravnotežja skozi ruševje, zavoji do konca snega. Ob smehu, ki je pospremil vožnjo čez skrite pasti pod njim. Pod Grebencem je bila že gneča, vijugali smo po ravno pravšnjem snegu. 

Pogled v smeri Jalovca

Zavili pod steno, nato pa prečili pobočja in v stilu pravih velemojstrov zaključili smuko na Vršiču. Da bi se s smučmi čez asfaltno cesto ne sprehodili še do avta, pa tako ali tako ni bilo misliti. In tam nazdravili tudi ne. Moj dan, lep začetek. Prav takšen, kot se zagre. 

Smuka po plazu