Velika Mojstrovka

Znova na Vršiču, le ura je bila bolj zgodnja. Svetloba se še ni prelila iz vzhoda, težki oblaki so prekrivali nebo. Zvezde se niso videle, mogoče so bile nekje visoko na nebu, skrite pred pogledom. To niti ni pomembno, zakaj bi se oziral po nedosegljivih prostranstvih vesolja, ko vsak namreč nosi kakšno zvezdico v svojem srcu. 

Preko plazovin pod Veliko Mojstrovko

Koraki po pobočju, proti Grebencu, stopinje prejšnjega dne so občasno izginile, odnesel jih je južni sneg, ki se je v sončnem popoldnevu usipal na pobočje, zdrsnil navzdol, sledeč sili gravitacije. Morala sva jih narediti sama, občasno se je predrlo, drugič komaj kaj. Šele ko sva se umaknila z vpadnice plazovin, je bila sled dobro vidna, stopala sva po sledeh predhodnikov. 

Pod steno

Nad Grebencem se je Borutu na robu ruševja udrlo, do pasu se je pogreznil v sneženo luknjo. Komaj se je dobro skobacal iz nje, že sem bil na vrsti sam. In ni mi šlo veliko bolje. Razlog za prvi jutranji smeh. S smučmi sva prečila pobočje. Borut je zavil v smeri velike sestre, meni je bilo prav. 

Sonce

Stopal sem za njim do velike plazovine. Ko je pristopna smučina izginila, nama je bilo jasno, da je to ostanek dne poprej. Izogibala sva se mestom, ki so spominjali na mesto, kjer se velikani igrajo s frnikolami, ga prečila šele, ko je bilo nujno in nato pod steno, preko katere je mezela voda, prišla na vršno pobočje. 

Mala sestra

Skozi oblake se je prav sramežljivo pokazalo sonce, poslalo nekaj svojih žarkov, nato pa znova zagrnilo zaveso. Na vrhu, previdno daleč od robne opasti, naju je zagrnila celo megla. Le za trenutek, nato jo je odneslo nekam naprej. Midva pa sva zavila navzdol, rezala zavoje v sneg. 

Ob veliki plazovini

Včasih si ostal nad krhko skorjo, včasih ti je smuči potegnilo po svoje. Smučala sva ob plazovini, prečila nad Grebenc, pod njim ujela nekaj najlepših zavojev, nato pa se umikala pod steno, dokler se ni nižje, tam pri veliki plazovini, najina smuka iztekla. Da je bilo dobro, sva se strinjala oba.

Nad Grebencem