Prijatelji

Tradicija je tudi nekaj vredna. In aprilska Šmarna gora, ko se že nekaj let zapovrstjo zbere kopica zanimivih ljudi na tem razglednem kuclju nad Ljubljano, pravi romarski poti domačinov iz morosta, je seveda prav takšna. Toda pot nanjo ni kar tako. Od spodaj navzgor. Je treba še malo naokoli. 

Na uhojenih poteh

Štiri točke na zanimivih krajih, pobočjih hriba in nekoliko višje sosednje Grmade, niso prav mačji kašelj. Toliko, da se dobro nahodiš, včasih iz uhojenih steza tudi ponikneš v skriti svet gozda, med škrate in vile, če jih le zmoreš in hočeš videti. In mogoče za kakšnim drevesom, na vsem skriti jasi zagledaš tudi ... 

Pogled z Grmade

In se ob srečanjih na množično obljudenih poteh čudiš, kje drugje bi se bolje videla odtujenost nas, menda pametnih, zemljanov, kot prav tukaj. Skrivamo se v satovju zgradb, zapiramo pred sosedi, samim seboj. Nočemo se poznati, pozdraviti, razkriti svoje veselje, žalost, nočemo, da bi kdo začutil, kako se počutimo, kaj nas boli. 

Kapelica

Odtujeni hitimo po svojih poteh, skrivamo se v množici, neizmerno osamljeni. Bolečina kljuje v nas, tisoče duš naokoli, nobena, ki bi ji to lahko zaupali. Klica ne pomoč ne sliši nihče. Gremo po svojih poteh, le začetek in konec sta ista. Za vse nas. Toplota pomladanskega sonca, ki je presevalo skozi koprene prihajajočega poslabšanja, nas je pogrela. 

Prijatelji

Tu smo bili drugačni, segli smo si v roko, se pozdravili, veselili srečanja. Spregovorili o tem in onem, povedali marsikaj o nas samih. Uživali v razgledu na kraje, ceste, reke, griče, oddaljene gore. Na katerih morebiti stoji nekdo in maha v pozdrav. Pomahali smo nazaj, si pred ločitvijo znova stisnili roko in obljubili, da se spet srečamo. 

Dolina

Tu ali tam, ni pomembno. Le da je nasmeh na obrazu in dobra misel v srcu. In da ne bomo šli eden mimo drugega kot tujci, temveč se bomo pozdravili kot prijatelji.