Jošt

Povabilo je prišlo na hitro in nepričakovano. Cesta do tja je bila ozka in zavita, polna nepričakovanih presenečenj. Ob njej pa romarjev, kot bi bil na vrhu sejem. Privabil jih je lep dan, sonce, ki je skozi komaj ozelenele liste presevalo na poti, travnike, nas ljudi. Mravljice, ki smo hiteli k njemu, bližje. Izhodišče je bilo znano, pot ne. 

Pogled s poti

Toda bila je široka, lepa, svetla. Slediti ji ni bilo težko, le prepustil si se korakom, ki so pomladno prešerno stopali višje. Postanki so bili za povrh, zanimive škatlice, skrite za nas, mlade tako ali drugače, prav tako. Drevesni par, skala je budila domišljijo, tako prezrto vrednoto, izgubljeno zdavnaj, v časih vil in škratov, palčkov in samorogov. 

Oblački nad domačimi hribi

V časih, ko smo se še znali nasmehniti, pomežikniti, nerodno zardeti. Le redki so, prava pravljična bitja, ki so uspeli ohraniti iskrico v očeh in sramežljivi nasmeh. Dragoceni kot tisti pravi zaklad, poln dobrote in miline. Pot se je vila višje, srečanja, nekatera prijazna, druga tiha. Stopnice, siva cesta, prihod na razgledni vrh. Ki ga zaseda cerkev, nekoč priljubljen cilj čisto drugačnih romarjev. 

Mesto za starodobne romarje

Pogled vse naokoli, navzdol, globoko, vase. Sonce je polnilo notranjo moč, beli oblački na modrini neba. Gneča in glasni glasovi so zgolj motili, odganjali iskalce tišine. Pot navzdol je skromno vabila, sedaj že prava znanka je s te strani razkrila svoj drugi obraz. Drobne malenkosti, prej spregledane, so sedaj razveselile dušo. 

Razgled

Misli so švigale, se skušale dotakniti sorodnih, tako zelo oddaljenih. Hitele tja in nazaj, skrite, tako dobro znane. Pot je prinesla korake na zadnji travnik, tisti, nad katerim je zgolj modro nebo, in bel oblak na njem. Tisti z zelenečim listjem in prelivanjem svetlobe. Tisti, na katerem znova misli uidejo. Tisti, ki ostane zapisan nekje globoko v tebi.

Travnik