Še zadnjič na Zvoh

Spanec, v katerega me je zazibala misel na samotno zvezdo visoko na nebu, je bil kratek. Tako sem s prvim obetom jutranje svetlobe previdno odprl oči, pomežiknil novemu dnevu, mu zaželel, naj bo dober. Se skobacal pokonci, odtaval po sivi cesti pod gore, navzgor, bližje nebu. 

Jutro nad Tiho dolino

Za sivino obzorja se je pokazala rdečica, koraki po snegu, iskanje prehodov. Pomlad je pobožala prebujajoče travnike, prav tam so svetlobi cvetne liste nastavili telohi in žafrani. Tiha dolina je danes upravičila svoje ime, vse je še spalo, zgolj drsenje smuči je rahlo motilo jutranji mir. Želel sem višje, prav do vrha, stopal po znanih pobočjih. 

Srečanje

Čeprav je tudi tam pomlad krepko lizala svoj sladoled, je snežna odeja še razprostrta vse naokoli, po strminah, parobkih. Celo v gozdu, v katerega je s hitrimi koraki izginil skuštrani kožuh, ga je dovolj. Pomahal sem mu v slovo, zaželel srečno. Naj odhiti po svojih samotnih poteh, poišče tiste, ki jih ima rad, sorodno dušo. 

Kamniške gore

Stopil sem naprej v strmino, zavil po pomladanski progi, se vzpenjal po svoji poti. Pod Zvohom se je po pobočju spuščal prijazni glas, nekaj besed je ostalo v zraku, odhitel je naprej, navzdol. Ledena ploskev ni bila široka, drselo je. Strmina je popustila, vrh je bil pred menoj. 

Storžič

Križ na njem, ki je še pred dnevi komaj kukal izpod snega, pogled na bližnje vrhove. Sonce se je skrivalo za jutranjimi oblaki, spomini so se budili. Na grape, planine, pobočja, prijatelje, čase, ki so bili čisto drugačni. V meni je bila. Samotna misel, ki je odplavala proti dolini. Za njo sem počasi odplaval tudi sam. 

Vrh

Zavoji so si sledili, kratki razmislek ob kopninah, kam in kako, iskanje najboljših prehodov. Vse do mesta, kjer snega ni bilo več. Zgolj še nekaj korakov do avtomobila, nato pa nazaj, domov, v vsakdan današnjega sveta. Tja, kjer so ljudje, ki jih imam rad.

Oblaki nad iztekom