Slovita peterica nad Soriško planino

Da bo dan lep, je dal slutiti že večer poprej. Gledal sem v nebo, zaželel lahko noč zvezdici, nad menoj jih je bilo milijarde. A zvezde so zjutraj zbledele, pokazalo se je sonce, razlilo toploto nad Soriško planino. Zarezal sem sled v pobočje nad kočo, kot letos že večkrat, se dvigal do razglednega pomola neimenovanega vrha. 

Nežni griči

Hlad jutra se je stopil, kot je sonce počasi topilo sneg okoli mene. Obzorje je privlačilo pogled, drevesa so metala sence. Stopal sem naprej proti Možicu, naravnost, navzgor, do železne bunke. Na takšen dan je bil postanek obvezen, vrtel sem se naokoli, lovil trenutke, očaki na eni strani, nežni griči na drugi. 

Očaki

Zarezal navzdol sled, ki je jutri ne bo več, skozi gozd, proti planini pod Šavnikom. Vzpon nanj je minil kot dih, pogled na jezero daleč spodaj, greben Črne prsti. Užival sem na soncu, sporočal, da sem v redu. Potem pa naredil zavoje v sneg, ki ga je sonce že pošteno lizalo, se vzpenjal iz planine navzgor, pristal na majhnem toplem travniku pod Možicem. 

Sence

Prijatelja sta sporočala, da ju sem ne bo, zato sem se poslovil od sončne preproge, se vzpel na prvi Slatnik, nato pa ju pod drugim srečal. Mudilo se nam ni, ostali smo tam, lovili sonce, lahni veter. Menjali besede, misli. Se z drugega Slatnika spustili na sedlo pod Lajnarjem, vzpeli do totema na njegovem vrhu. 

Jezero

Da bi videli še v sosednjo dolino, obujali spomine, pretresli načrte. Se nato spustili do sedla pod Dravhom in vzpeli uživat na sončni parobek. Trava je bila topla, noge so bingljale nad praznino, strinjali smo se. Lep vikend je in dobro ga koristimo. 

Proti Slatniku

Smuka z vrha je bila vsekakor prav takšna kot dan. Odlična. Zavoji po snegu, ki je bil zgolj na vrhu nekoliko ojužen, skozi redek gozd, po ugaslem smučišču, vse do zadnjega, tam na parkirišču. Čas je bil za kosilo, počitek, načrte. Dan je bil vendarle še dolg.

Smuka z Dravha