Nad Šitom glava

Kako znano, že tolikokrat videno, doživeto. Pa vendarle vedno za odtenek drugačno. Črnina se je počasi razkrajala, temno modra je na sredini pordečela. Čez snežišča, ostanke plazovin, globoke grape na obrazu starke, se je prelila svetloba. Prinesla je nov dan, večno vprašanje takšnih jutranjih ur. 

Jutro se budi

Novo upanje, morebiti novo razočaranje? Kam bo padla kroglica na ruleti življenja? Pobočje pred nama je postajalo strmo, ostanki starih plazovin, delno jih je že stopilo sonce. Pomlad prihaja, vidi se na vsakem koraku. Prinaša spremembe, nekatere dobre, nekatere ne. Toda takšne ali drugačne moramo sprejeti, se z njimi spoprijeti, z njimi živeti. 

Grape

Vse do tiste pomembne, zadnje. Veliko drugih možnosti nam niti ne preostane. Strmina se je unesla, lučke pod nama ugasnile, zavile drugam. Nadaljevala sva samotno pot, tu je nočni mraz še naredil skorjo. Kratek razmislek, moja odločitev je oba odpeljala proti grebenu. Pobočje je bilo trdo, srenači so grabili v sren. 

Nad Šitom glava

Vrh je bil tukaj, robu se nisva približala. Predobro poznava nevarnost, misel na nepotrebni smrti pred leti je bila še živa. Zamahnila sva z roko, svet se vrti naprej, opazovala sonce, ki se je dvignilo iz rdečice za skalno špico. Žarki so prebodli zrak, sedaj je bilo vse možno videti bolj jasno, odprle so se oči. 

Spomini se budijo

Zapeljala sva navzdol, drsela po strmem pobočju, zavoji, lovljenje ravnotežja, nadaljevanje, mimo plazovin, vse do zadnjih zavojev na sedlu, tik pri avtu. Dan se je komaj začel. Bo takšen kot začetek? Vem, da ne. 

Kjer tišina šepeta ...

Toda jutranji krik ptice nad borovci, ki vedno bolj silijo iz snega, ti daje moč, da se prebiješ mimo skal vsakdana, premaguješ črne misli, sprejmeš udarce usode. Da še vedno šteješ utripe, čutiš utripe drugih, ne glede na to, kako daleč so. Si v mislih z njimi. Da samota ostane nekje zadaj. Da ostane upanje ...

Jutrišnji dan?