Zima pa še kar traja in traja ...

Po tem, ko je zima včeraj pokazala, kaj zmore in je najprej (sredi aprila … halo …) nasula kar nekaj novega snega, ter omogočila lepe zavoje, sva se danes s parkirišča navzgor zagnala skupaj s Tomažem. Toplota je naredila svoje, sneg je bil že ojužen, na prvem pobočju so izpod snega gledale posamezne kopnine, videli so se zgornji deli kamnitih min. 

Zima, zima je ... še vedno tukaj!

Iz dneva v dan bo vožnja tu preko slabša, nekaj toplih sončnih dni in spet bo treba iskati obvoze. Špura je bila lepa, nič zapihana kot dan poprej. Do servisne poti sem jo mahal za svoje zmožnosti na polno, nato pa nekoliko upočasnil. Tomaž je hodil za menoj, sprijaznjen s tem, da bo daleč od vsakršnega svojega rekorda. 

Na servisni poti

Kaj se more, zanesljivo se mu je v glavi spet vrtelo o smrklju. Ki se plazi pred njim. Poročal je o špuri na Šentancu, sam brez očal nisem tako natančno videl. In nekaj naprej o smučinah izpod Osrednje grape pod Velikim vrhom. Sem imel občutek, da ga kar mika, da bi zavil tja gor. A je vse zanikal in jo ubral za menoj proti Trianglu. 

Vršno pobočje Triangla

Med vzponom, ko sem se ravno pritoževal zaradi položne špure, naju je ujel in zlahka prehitel turni smučar. Sem takoj, ko je bil zadosti naprej, da me ni mogel slišati, povprašal, kdo je to? Morebiti eden od SF (science fiction) garde? Tomaž je zgolj prikimal. Vesolj'c, ga je opredelil. Ok. Torej ima verjetno moč nezemljana in mi ni treba zardevati, da naju je prehitel. 

Osončena Begunjščica

Do vrha sva potrebovala kakšno minuto čez uro, vsekakor nekaj minut za mojim rekordom to zimo. Da o Tomažu ne govorimo, saj njegov najboljši čas spada precej bolj v kategorijo zgoraj omenjene garde, če že ne kar v rubriko »saj ni res, pa je«. Na vrhu sva se hitro pripravila za spust, pred njim še malo poklepetala o … hm … vesoljski tehnologiji. 

Macesen na vrhu

Potem pa po levi strani odsmučala navzdol. Meni je bila smuka boljša kot dan poprej, prav uživaško zavijanje naju je peljalo mimo koče, kjer sva pod Begunjščico pripeljala do plazu. Tudi na njem so bile razmere odlične, le v spodnjem delu je bilo treba udeti pravi prehod v pomrznjenih ostankih stare plazovine. 

Mojster praši ...

Sledil je še spust do minskega polja, preko katerega sva se prebila brez omembe vrednih novih prask. Prismučala sva do roba parkirišča in nato pri avtu seveda nazdravila. Tomaž je pred nekaj dnevi praznoval rojstni dan, zato se je to seveda povsem spodobilo. Vse najboljše … Zima pa še kar traja in traja …

Vse najboljše!