Grmadnik

To leto je nenavadno. Ne zaradi virusa, drugega vala, ki je še pred dnevi pometal s svojim repom. Tudi ne vlade, ene redkih, ki nas je uspela združiti v vsaj tihem uporu. Temperatur, ki kot bi se ne mogle odločiti, da je čas za pomlad. Temveč nečesa povsem drugega. Razpoloženja. Ki je dejansko vedno bolj in bolj klavrno. 

Sopihajoč

Če k temu vsaj nekaj pripomore še vreme, ki je po sončni uverturi prvih mesecev leta sedaj na tem, da se zjoka, nad seboj, nami, celim svetom, potem ni nič čudnega, da je že pravšnja kriza. Pa kaj se more. Taklemamo. Kaj bi bilo tisto, kar bi nam lahko vlilo vsaj malo optimizma? Upanja na boljše čase? Soljudje? Bližnji? Prijatelji? Tisti, ki jih že nekaj časa nismo videli? Verjetno. 

Grmadnik

Mogoče sem bil zato toliko bolj vesel klica Mirota, dan poprej. Pa čeprav se je zgolj zmotil, ko se je igral z nastavitvami v novem avtu. Poklepetala sva, obljubil sem pivo, moj dan je bil nedolgo nazaj. Beseda je dala besedo in dan kasneje sem ga popoldan spomnil na Grmadnik. Seveda je bil za, dobila sva se Pri Peclju, na njegovo prigovarjanje zapeljala do Lazarja in to kar dvakrat. 

Tarzan

Da je bolj držalo? Ne, moja pozabljivost je bila kriva. Po široki poti, ki nama je bila obema vsaj v prvem delu dobro znana, sva hodila med klepetom navzgor. Posamezna srečanja, zavoj na kolesarsko pot, po kateri kolesarji letijo med borovničevjem navzdol. Miro je sopihal za menoj, strmina je pred najvišjo točko najinega današnjega pohajanja res malo narasla. Na koncu še nekaj plezanja po drevju, spust na drugi strani na križišče poti

Kaj pa tukaj piše?

Nadaljevanje do mesta, od koder se menda vidi proti Ljubljani. S to trditvijo se vsekakor nisva mogla strinjati, nekoliko razočarano sva se vrnila do križišča, šla pod Grmadnikom do klopi ob Ostrovrharjevi poti. Toliko, da sva nazdravila 22. aprilu. Kot je prav in se spodobi. Še nekaj korakov, spust z avtomobilom do Peclja. In nato vsak na svojo stran. Pa ne za dolgo, sva si obljubljala ob slovesu.

Večerni pogled ... proti Ljubljani