Borut je predlagal Vršič in jaz sem seveda priložnost, da greva spet kam skupaj, zagrabil z obema rokama. Ko sva pripeljala na naš najvišji prelaz, sva presenečeno ugotovila, da sva na parkirišču pod Tičarjevim domom sama. Tudi prav, očitno so se že vsi naveličali smučanja. Pristopno smučino sem vlekel najprej sam, nato pa sledil predhodnikom, ki so na smučeh vztrajali vse do pod Vratc.
 |
| Vršič |
Meni se seveda smuči ni dalo nositi, sneg je bil ravno pravšnji, da se je lepo hodilo in že sva bila na vrhu strmine. Kot običajno je bilo treba nadaljevati nekaj deset metrov peš, med hojo pa sem opazoval meglo, ki se je očitno nad najino glavo gostila. Takoj, ko je bilo možno, sva znova nadela smuči, nadaljevala čez krajši pas ruševja, potem pa zakorakala v belino.  |
| Pod Vratci |
Okoli naju se ni videlo prav nič, vse je bilo enako. Nekaj časa sva hodila po sledeh, sam pa sem preverjal najin položaj na zemljevidu. Ko sem ocenil, da bi bilo najbolje, da greva naravnost proti vrhu, sva kar zagrizla v strmino. Mimo skal sva prišla na vršni predel, vijugala med kopninami, ki jih je bolj na približno prekrilo zadnje sneženje.  |
| Na Bovškem je še sonce |
Da sva na vrhu nama je povedala navigacija, sam razen manjšega kupa kamenja levo od mesta, kjer sva stala, nisem videl čisto nič. Šele med pripravami na spust, se je toliko razsvetlilo, da sem zagledal ob sebi snežno piramido, ki se je očitno spuščala na vse strani navzdol. Potem sva že prav. Navzdol nisva želela eksperimentirati, sledila sva pristopni smučini.  |
| Belina na vrhu |
Najprej mimo skal, nato z odličnimi zavoji po ravno prav odpuščenem snegu. Dolgo prečenje je vseeno omogočalo prebavljive zavoje, vse do prehoda med ruševjem. Še zavoj, dva in že so smuči pristale v rokah. Z Vratc je bila smuka odlična, dokler nisva prišla na plaz, kjer pa je toplota dneva naredila svoje, zavoji so bili daljši, težji, globoki.  |
| Spodnji del plazu |
Pa presenečenj še ni bilo konec. V spodnjem delu, kjer je svojo barvo očitno pustil puščavski pesek, se ni več prediralo, sledilo je nekaj res lepih zavojev, potem pa je bilo smuke seveda konec. In to še daleč pred mrakom, sva s pivom v rokah ugotavljala oba. Saj je bilo kaj nazdraviti …
 |
| Pogled z vršiške ceste |
Ni komentarjev:
Objavite komentar