Viševnik

Vremenska napoved je bila roko na srce, kilava. Toda imel sem čas, želje po smučanju je tudi še nekaj ostalo. Tomažev dopust, torej dobra družba, sta nekaj pripomogla k temu, da sem ob soncu nad Miljami in videnih luknjah jasnine, ki jih je kazala kamera nad Rudnim poljem, javil … greva. In sva šla. 

Proti Zlatim vodam

Seveda je potem vse približno tako, kot spust po toboganu. Ko se enkrat odrineš je to … pač to. Ni več možnosti umika, povratka, zgolj prepustiš se drsenju in upaš na najboljše. Dežne kaplje, ki so že na avtocesti padale po vetrobranskem steklu, so se na zavojih proti Pokljuki kvečjemu krepile. Vse do parkirišča pred vojašnico. 

Zlate vode

Toda po sistemu … al sva al nisva, se na to nisva preveč ozirala. Stopila sva na smuči, prišla do znane poti proti smučišču, se po južnem snegu vzpenjala navzgor. Tomaž bi itak potegnil naprej, sam sem zgolj razmišljal, kaj vse je razlog, da gre počasi. Hm, le kje je razlika med nama. Je možno, da večja obremenjenost posameznih mišic odvzame moč drugim? Zna biti, seveda. 

Viševnik

V žlebu pod Zlatimi vodami so nama nasproti pripeljali možakar in tri smučarke. Ni šlo drugače, kot, da sva jih višje gori, ko niso mogli več slišati, hitro obirala. Vsekakor je bogastvo tega sveta res včasih krivično porazdeljeno. Dež je na vsake toliko malo ponehal, zgolj za nekaj vdihov, nič več. In kakšno fotografijo. Potem pa je izpod neba znova začelo pršeti. 

Na vrhu

Ko so se meglice nekoliko razkadile, sva hitro videla, da se dlje kot do skale ne bo dalo. Pa kaj, smuke bo vseeno dovolj. Med gledanjem velikih napok na pobočju sva prišle do grebena, razmišljala, kje se smuča na drugo stran navzdol. Od skale sva šla do vrha peš, zgolj toliko, da sva se pofočkala. In takoj obrnila, saj v takšnem vremenu, ko se ne vidi nikamor, tam nimaš kaj početi. 

Nad žlebom

Pri skali sva se pripravila na spust, po ravno prav odpuščenem gnilcu sva peljala do žleba, po njem lovila lepe zavoje proti Zlatim vodam. Smučarija je bila povsem solidna. Prav tako tudi nižje, nad smučiščem in po njem, vse do parkirišča. Sva bila premočena? Itak, skorajda do kože. Je bilo vredno? Itak, kot vedno.

Itak ...