Potem ko se zima počasi poslavlja, do kakšne resne smučarije pa je kar nekaj vožnje, sem najprej preizkusil srečo s klicanjem prijateljev. Pa so bili vsi tako ali drugače zasedeni, meni se pa res ni dalo prav daleč loviti slabo vreme in meglene vrhove. Razmišljal sem že o vršičkih okoli Janč, pa sem se ustrašil, da ne pridem spet na sled kakšnemu medvedu.
 |
| Preduh |
Ali še huje, on na mojo. Kdo ve, kako bi mu, lačnemu po dolgi zimi, zadišalo nekaj kosti in ubornega mesa. Zatorej je na koncu pretehtala zanesljiva možnost, Grmada in Šmarna gora. Tam medvedov zanesljivo ne bo, pocedile pa so se mi sline po ponovnem obisku Pogačnikove poti. Edina, res kratka, zahtevna pot na robu Turnca.  |
| Preko stene |
Mimo policijske akademije sem jo mahnil do začetka, zatipal železje, se pognal skozi znani preduh navzgor. Plezalci me verjetno sploh niso opazili, prečil sem do znane lestve iz železnih skob čez strmo steno, potem pa je bilo, seveda daleč prehitro, strmine že konec. Nadaljeval sem po Westrovi poti do vrha Grmade, se tam ustavil zgolj za hitro fotografijo.  |
| Železne skobe |
Spustil na sedlo pod Šmarno goro in mimo kapelice sv. Sobote šibal do vrha. Ta pot mi je za vzpon ljubša, povrh pa nisem povzročil frustracij pri dveh frajlah, ki sta se po cesti dejansko vlekli v smeri najvišje točke. Kot smrklji, bi rekel Tomaž. Še ena fotografija, hitro okrog cerkve, opazovanje megel, v oblake odetih vrhov nad gorenjskimi konci.  |
| Pogled proti Ljubljani z Grmade |
Spust mimo zvončka navzdol, razmišljanje o tem, kako se obiskovalci sosednjih vrhov ločijo. Na prvem pozdravi, na drugem vsak gleda v svojo smer, kot, da si duh, zrak … nič. Za spust sem izbral pot čez Spodnjo Kuhinjo, na odcepu proti Zatrepu komaj ujel pravo stezico, ki me je pripeljala do stadiona ob Rocenski cesti. Za celoten krog sem potreboval dobro uro, strah pred temo je bil odveč, v večernem mraku sem se odpeljal domov.
 |
| Na Šmarni gori |
Ni komentarjev:
Objavite komentar