Zapovedan je bil zgodnji odhod proti domu. Zatorej mi ni preostalo drugega, kot da zgodaj vstanem in izkoristim samotne jutranje ure za vršiček ali dva nad Soriško planino. Mimo Litostrojske koče sem jo mahal navzgor, zavil proti novi cesti nekaj prej in se po kar strmem svetu vzpel do udobne pristopne smučine.
 |
| Slatnik |
Na sedlu pod Slatnikom sem s srenači hodil po trdem pobočju navzgor, vse do najvišje točke jugovzhodnega vrha. Hitro sem se pripravil na spust, nekoliko še kolebal kje in kako. A zgolj površinsko, saj se toliko že poznam, da sem vedel, da bom zavoje delal po strehi naravnost navzdol.  |
| Lajnar in Dravh |
No, povsem naravnost ne, saj prihaja pomlad, kopnine zahtevajo izbiro prave linije. Odločil sem se za levo stran pobočja, zavoji v trdem, toda dobro smučljivem snegu so bili prav super. Vmes sem se ustavil toliko, da sem s telefonom nekako poskušal izmeriti strmino. Nekje med 35 in 40 stopinj je kazal kotomer na telefonu.  |
| Soriška planina |
Nižje sem prišel do razritega napihanca, ki je sprva držal mojo težo, v kanalu nad smučiščem pa bolj ali manj nič več. To je zahtevalo umetelno zavijanje na predirajoči se kloži, tudi naprej do obračališča nad jezercem. Tam sem ob pogledu na uro videl, da bo najverjetneje še dovolj časa za Lajnar.  |
| Naravnost navzdol |
Zasopihal sem navzgor, gledal na uro, se nekoliko priganjal, da bi bil vsekakor do obljubljene ure nazaj. Do vrha sem prišel v dobrih dvajsetih minutah, priprave so bile hitre, že sem peljal proti pobočju smučišča in naprej navzdol. O kakšni odjugi, ki je dan poprej omogočala uživaško uvijanje, ni bilo danes ne duha, ne sluha.  |
| Na Lajnarju |
Povsem trdo, razbrazdano pobočje me je pretreslo skorajda do kosti. Še znana umetnost zavijanja v kložastem snegu, že sem mimo Litostrojske koče švignil proti parkirišču. Tam nekje sem srečal prvo današnje živo bitje. Zadnji zavoj, pogled na uro, olajšanje. Pet minut prezgodaj. Ravno prav, kaj pa drugega.
 |
| Smrekica |
Ni komentarjev:
Objavite komentar