Spet na Šentancu

Potem ko sem preklical vse po dolgem in počez, sem na koncu videl, da mi ne preostane drugega, kot da grem sam. Na Ljubelj, drugam se mi roko na srce niti ni dalo voziti. Pretirane gneče ni bilo, kar je tudi razumljivo, saj snega počasi zmanjkuje. Med tem, ko sem čez prvo strmino kolovratil peš navzgor, sem razmišljal, kje se je včeraj glede na objavljena poročila še dalo peljati »ohnesteinkontakt do parkirišča«. Pred drugo strmino se mi je posvetilo. Seveda, razumljivo. 

Še vztrajam ...

Nadaljeval sem po servisni poti, prehiteval vzpenjajoče, pod Šentancem zavil navzgor. Če bi imel očala in še malo pameti za povrh, bi verjetno odvil kar proti Trianglu. Tako pa sem začudeno gledal, kje je špura, ki je pred dnevi, zadnjim sneženjem, tako elegantno peljala proti vrhu. Našel sem neke sledi, ki so bile zgolj pogojno uporabne, hodil malo za njimi, malo po svoje. 

Precej neužitno ...

Ledene ploskve in jeziki napihanca so se končevali v zmrznjenih ostankih stare plazovine, ki sta jo veter in odjuga očitno razgalila. Povsem neužitno za smuko, to se je takoj videlo. Strmina se je večala, hoja ni bila niti slučajno prijetna, porajal se mi je dvom o smiselnosti nadaljevanja. Še bi lahko prečil proti Zelenici, pa me je notranja trma gnala naprej. 

Zelenica

Ujel in prehitel sem nosača svojih smuči, malo višje me je med mojim cik-cak prehitel spet on. Drugi je visoko vztrajal na smučeh, potem pa tudi namestil dereze in se zagnal naravnost navzgor. Sam sem imel zgolj možnost, da obrnem ali nadaljujem s srenači. Dereze so ostale doma, obetal sem si špuro, ki pa je ni bilo več. 

V desnem izstopnem žlebu

Na srečo je bilo višje bolje. Trdo, toda brez nadležnih ledenih kep. Tudi v izstopnem žlebu ni bilo težav, sledil sem komaj še vidni sledi, izstopil na greben, mogoče edini danes na smučeh in po njem kot običajno hodil vse do vrha. Tam sem malo klepetal, se pripravil za spust. Vsi so se odpravljali na enega od plazov, grape so trde, je poročal reševalec s psom, ki je prišel po Osrednji. Tudi prav. 

Nekateri peš ...

Spustil sem se proti Šentancu, zavil v izstopni žleb, smuka je bila solidna. Takšna se je nadaljevala tudi naprej, vse dokler se je še dalo najti vsaj posamezne, kolikor toliko zvezne jezike napihanega snega. Že prečenje ledene plazovine je bilo sitno, smučanje tam nemogoče. Ko se je dalo, sem prečil desno pod steno, ujel nekaj zavojev v napihancu, pristal na kot beton trdem pobočju. 

Na vrhu

Nekaj zavojev, potem sem prečil na nekdanje smučišče, smuka je bila tu boljša. Zavijal sem navzdol do koče Vrtača, se na strmini pred gozdom skušal izogniti kamnitim minam, prečil desno in prismučal brez omembe vrednih novih prask do parkirišča pri balvanu. Predihal sem se, nekaj odvečnih kalorij, nabranih med prazniki se je stopilo, smuka pa … bolj tako – tako. Pa kaj, saj bo res počasi treba smuči postaviti v kot.

Pred spustom