Sem bil že prepričan, da bom ostal sam. Pa se je vendarle uresničil Tomažu tisti en procent in posledica sporočila … spet sem izvisel … je bila, da sva se zapodila proti Jesenicam. Cilj - Struška. A kaj, ko sva ravno malo pred izvozom Hrušica razpravo o tem, koliko snega je sploh še v Savskih jamah, zaključila z zavojem proti Vršiču.
 |
| Nad Vršičem |
Sploh, ker je bil to Tomažev stoti turni smuk v tej zimski sezoni, se nama je zdelo prav, da je cilj markanten. Med vožnjo skozi ovinke sva malo opravljala (šimfala po domače) fanta, ki je prav previdno, počasi, skorajda bogaboječe peljal z motorjem punco na izlet. Gneče na parkirišču ni bilo, hitro sva bila pripravljena.  |
| Nad Šitom glava |
Prvi koraki, sam bi rekel, da sva se izstrelila na plaz, Tomaž pa, da sva se zelo zlagoma začela vzpenjati. Kakorkoli. Malo sva sledila predhodnikom, če je sledi zmanjkalo, pa sva potegnila svojo. Sneg je bil južen, mestoma je špura držala, včasih pa se je podrla. Nič zato, malo sva penila, stopila naprej.  |
| Vršič |
Brez težav sva pricuckala do vratc v Grebencu, smuči so pristale na nahrbtniku oziroma v rokah vse do druge strani ruševja, kjer so ob Tomaževi odločitvi, da greva na »veliko«, znova pristale na snegu. Dan je bil lep, brez oblačka, sonce je prav poletno žgalo. Tomaž je spet ušel naprej, nisem se sekiral, hodil sem s svojim tempom.  |
| Na Vratcih |
Pa tudi boljše je bilo, da ni poslušal moje jeze, ko se je južni sneg podiral, smuči zdrsavale. Nič čudnega, dan je bil že prej takšen, razburjen, vsaka malenkost je le še dodala svoje. Končno sem tudi sam prišel do vrha, razgled za bogove, sva kimala. Večino sva jih poznala, Tomažu sem namignil ime za vrh, mogoče dva, njemu neznana.  |
| Proti Veliki Mojstrovki |
Pri nekaterih skalnih špicah sva oba zgolj ugibala. Presenečeno sva videla, da je mala sestra pod nama v vršnem delu skoraj kopna. Ja, toplota zadnjega časa je sneg res hitro lizala. Tudi na tej višini. Odvijugala sva navzdol, južni sneg je poskrbel tudi za kakšen komičen vložek.  |
| 100ka |
Na razcepu je Tomaž jasno pokazal proti Drevesnici. Tudi prav. Smuka na pobočju, ki je bil delno že v senci, je bila boljša in boljša. Zavoji so si sledili vse do mesta, kjer sva ujela prečko nazaj pod Vršič. Na mestu, kjer je bila treba znova navzgor, sem potarnal, da moji psi zagotovo ne bodo več hoteli držati.  |
| Jalovec |
Zato sva se ločila, sam sem naredil še nekaj zavojev navzdol, prečil potok in se po zložnem, povsem zasneženem odcepu stranske poti dvignil do ceste. Tam sva s pivom nazdravila Tomaževemu dosežku, potem pa ugotavljala, da gre sezona res počasi h koncu. Pa vendarle … pogled na Nad Šitom glavo je vabil. Mogoče pa …
 |
| Smuka v Drevesnico |
Ni komentarjev:
Objavite komentar