Struška

Zima se res počasi izteka. Pa vendarle prihajajo še sem in tja novice o tem, da je kje snežna odeja zvezna, smuka dobra, da se izplača. Ko sva dan poprej s Tomažem namesto proti Planini pod Golico odpeljala v smeri Vršiča, mi seveda ni dalo miru, da ne bi naslednji dan pristal na znanem parkirišču pod sankališčem Savske jame. 

Markeljev rovt

In res sem tam kot običajno, zaradi zgodnjega prihoda še v temi, stopil na … led. Snega je tako nizko bolj za vzorec, led na progi pa je ostal. Z dvema meter ali dva dolgima prekinitvama seveda. Nadaljevanje ob potoku je bilo že ob dnevni svetlobi, pod Markeljevim rovtom pa je snega v gozdu spet sem in tja zmanjkalo. Če bi šel naokoli po cesti teh težav ne bi bilo. 

Pusti rovt

Premagal sem še zadnji kratki prekinitvi na sami planini in ob pogledovanju na uro ugotovil, da prav hiter nisem. Malo se mi je poznalo preganjanje nad Vršičem popoldne poprej. Nad Pustim rovtom sem nadaljeval proti Belski planini. Sneg je bil tako kot nižje razbrazdan od toplote, zato hoja ni bila najbolj prijetna. Pa je vendarle šlo. 

Na Velikem vrhu

Sem in tja sem si v mislih zabeležil tudi kakšen kamen, ki se je od bogsigavedi kje prikotalil in bi znal navzdol grede krepko zaškripati pod smučmi. Nad Belsko planino sem šel malo po svoje, saj prave špure ni bilo videti in po dveh urah res zložno in brez pretirane utrujenosti (ja vem, smrkelj) prišel do vrha Struške. Veliki vrh se mu tudi reče. 

Kaj dogaja pri sosedih?

Malo je sem in tja popihalo, pripravil sem se za spust in odpeljal v smeri Korenščice. Smuka je bila milo rečeno povprečna. Mestoma je bila snežna podlaga zadosti trdna, drugje se je, ko si najmanj pričakoval, nesramno predrla. Do naslednjega cilja sem šel nekaj korakov peš, potem pa raje s smučmi »štanfal«. 

Pogled proti Velikemu vrhu

Saj ni bilo daleč, že sem bil na vrhu, po nekaj posnetkih odsmučal po čistini navzdol. Tu me je pričakal čisto drugačen sneg. Nekaj centimetrov južnega na solidni podlagi je pomenilo uživaško vijuganje. Za vriskat. Kar prehitro sem bil znova na cesti, ki je ponujala povsem užiten spust. 

Na vrhu Korenščice

Če se je le dalo sem peljal naravnost, drugače pa sem in tja s kakšnim zavojem, preko Markeljevega rovta po cesti in ob potoku navzdol. Tudi po ledu sankaške se je, seveda z dvema že omenjenima prekinitvama, lepo uvijalo vse do nekaj metrov pred parkiriščem. Zadnjič to zimo? Verjetno. Zadovoljen? Vsekakor. 

Slap pod rovtom