Marsičesa ne poznaš. Saj je razumljivo, ne moreš vendarle vedeti vsega. Zato je prav tako razumljivo, da so kotički, ki jih še nisi obiskal, in te zgolj naključje privabi do njih. Tako je bilo tudi tokrat, ko me je povabilo na krožno pot Veselo v Kamnik in urno naprej že dvakrat pripeljalo v te konce. Prvič sem obiskal dobro znani Stari grad, se vzpel na Visoko špico in še malo naprej.
 |
| Ujeto sonce |
Drugič sem raziskal pot do Tolste gore. Tokrat mi je ostal še tretji, zadnji del. Da sem vse skupaj povezal v neko smiselno celoto. Avtomobil sem pustil pod Stražo, na razglednem mestu zabeležil prvi vpis. Potem šel proti Lancarju, pa sredi hriba ujel lepo pot, ki pod vrhom pelje proti vzhodu. Prišel sem do manjšega sedla, na drugi strani na suhi travnik.  |
| Pot pod Lancarjem |
Na njegovem robu je bil potreben še en vpis, nato pa sem v gozdu razmišljal, kje je vršiček Vrtače. Ne vem, če sem našel najvišjo točko, veliko vrtačo pa zagotovo. Obšel sem jo in na skalnem robu sklenil, da nadaljnje iskanje nima več smisla. Obiskal sem točko, ki jo kot pravo označuje zemljevid, dva ali tri roglje, ki so se mi zdeli višji, dovolj bo.  |
| Kronice |
Zavil sem nazaj in krožno prišel spet do travnika. Tam je ženska obvladovala dvoje cuckov, eden od njih je le malo prej bevskal kot za stavo. Sedaj je bil tiho, je pa iz gozda pridrvel tretji cucek, malo večja čivava, se drl in zaganjal proti meni. Razmišljal sem, da bi mu dal primeren pospešek za odhod, se premislil in mirno počakal na lastnika.  |
| Suhi travnik |
Pes ni utihnil, sam pa nisem izustil niti besede, lastnika sem le grdo pogledal in odšel navzdol do sedla. Na drugi strani sem se vzpel na Lancar, z njega spustil ob podrtem drevju strmo navzdol. Sledi kolesarjev na strmini, zažrte v mehko črno prst. Norci, da tu letijo navzdol, sem zavijal z očmi. Do avtomobila ni bilo več daleč, sonce je ravno zašlo za obzorje, še zadnji žarki so izginili za njim, hitro se je večerilo, ko sem se odpeljal navzdol proti Kamniku.
 |
| Večer |
Ni komentarjev:
Objavite komentar