Osmi dogodek pod Tromejo

Leto je bilo naokoli in spet je vrsta padla na Günterja. Da pripravi dogodek, povezan s turnosmučarsko nočjo pod Tromejo. Upošteval je moj namig, da je osmi februar pri nas praznik, ko bi znal marsikdo priti lažje. Pa je bilo na koncu ravno obratno. Iz Slovenije sva na dogodek prišla le jaz in Roman, potem ko sva dokončala zgodbo iz lanskega leta, se vpisala nad razgledno skalo pri Podkloštru. 

Razmočen začetek

Na parkirišče pri spodnji postaji žičnice sva prišla zgodaj in ob pol petih skupaj s še nekaj zgodnjimi zanesenjaki stopila po ravnini na začetku smučišča. Letošnja zima je vzorčni primer globalnega segrevanja, saj je pretoplo za sneg. Tako je bilo treba iti preko nekaj luž, šele za ovinkom je bilo boljše. 

Nekaj snega je le še na progi

Vendarle pa rjavi fleki sredi beline in pa kopnine ob progi, kjer bodo ravnokar pognali zvončki, niso puščali dvoma. Pretoplo. Res smo šele v prvi polovici februarja in mogoča nas prava zima šele čaka. Toda za enkrat kaže bolj slabo. Z Romanom sva hodila počasi, zložno. Naj grem naprej, me je včasih priganjal. 

Roman med vzponom

A le zakaj? Sva čisto v redu hodila skupaj, do začetka dogodka je bilo še precej časa, zatorej se nama ni nikamor mudilo. Na vrhu najhujše strmine, kjer se ločita progi, naju je dohitela tema, po zadnjem zavoju sva se ustavila za fotografijo, pridobitev odgovora, ki sva ga takoj sporočila Günterju, ko je prišel do naju. 

Prva prava strmina

V restavraciji smo sedli za običajno mizo. Udeležba je bila bolj skromna, vse skupaj nas je bilo, ko je prišla še Barbara, šest. Roman je krivdo valil na upadanje zanimanja za igro. Sam bolj na z moje strani neposrečeno določen datum, saj so nekateri, ki se dogodka redno udeležujejo, odšli za cel dan drugam. A kot običajno … bili smo mali ali odabrani. Torej ni panike. 

Dogodek

Po izpitem pivu, vpisu, klepetu, sva se z Romanom ob pol osmih poslovila, odšla k smučem, odpeljala navzdol. Po nekaj zavojih sva se ustavila za fotografijo razsvetljene doline, še malo naprej za pozdrav Ajde, Maje in Kali, ki so se vzpenjale proti cilju. In le malenkost nižje Žive, ki je vztrajno hodila ob robu smučišča. Smuka ni bila ravno presežek, tako zelo slaba pa tudi ne. Vsekakor sva bila … zadovoljna.

Smuka proti lučkam v dolini