Ponoči okoli Šmarne gore

Je že tako prišlo. Ob dveh je priletelo obvestilo o poti okoli Šmarne gore, petih točkah, klopcah, ki jih je treba obiskati za vpis tik pod vrhom. Malo sem čakal, razmišljal. Ker ni bilo nobenega junaka, ki bi šel malo naokoli do romarske cerkve na vrhu, sem na robu teme parkiral v Šmartnem in zastavil korak navzgor. 

Večerna zarja

Ledu na začetku poti ni bilo veliko, naprej pa bolj blato. Prvi postanek pri kapelici žalostne matere božje, nadaljevanje levo po Poti svobode. Med hojo se je povsem stemnilo, na obzorju je le še fotoaparat prikazal nekaj večerne zarje. Na odcepu Mazijeve steze je bila druga točka, kjer sem se moral ustaviti, zgolj na hitro, za vpis odgovora v telefon, nič več. 

Lučke v dolini

Na mestih, kjer se je med rastjem odprl pogled proti Medvodam, Ljubljani, je bila preproga lučk. Krajši vzpon po strmi Westrovi poti, nadaljevanje po Poti svobode, zavoj mimo kužnega znamenja na Peske, do klopce, ki je podnevi verjetno prav zanimiva. Ponoči je bila zgolj še ena točka na moji poti. Ponovno sem se vzpenjal, nadaljeval proti Turkovi kapelici. 

Turkova kapelica

Vmes sem plezal preko podrtega drevja, posledice lanskih neurij, se čudil, zakaj vsaj poti ne očistijo, naredijo prehodne. Kapelico je menda postavil Turek, toliko sem še prebral. Zakaj in kako pa ne. Sem raje zastavil korak naprej, sopihal do vrha Šmarne gore, ujel pogled na razsvetljeno Ljubljano. Izračunal, kje se moram še vpisati. Odgovor na to vprašanje je dal tudi smer spusta. 

Ljubljana

Prvotno sem mislil po Romarski poti, zdaj sem zastavil navzdol po Partizanki. Postanek, vpis, presenečenje ob srečanju. Štirje so se z lučkami še vzpenjali. Ura ni bila več zgodnja, očitno jim prej ni zneslo. Previdno sem se spuščal čez skalnati del, lučka mi je kazala kam stopiti. Nižje je bilo nekaj blata, zato sem zavil v gozd, korakal kar malo po svoje, vedel, da bom na koncu vendarle prišel prav. Tako je tudi bilo …

Šmarna gora