Zvečer se mi je obetal zanimiv dogodek v pivnici Mali Grad na obrobju Kamnika. Ker pa je med časom, ko sem zaključil s službenimi obveznostmi in prvim pivom ob kosu pice zevala zadosti velika časovna luknja, sem po nekaj izmenjanih besedah doma, hitro preskočil do Šmartna, pustil avtomobil na znanem mestu in zašibal proti Šmarni gori.
 |
| Podrtija |
Na strmem asfaltu nekoliko pod robom naselja so mlada dekleta pod budnim očesom komaj kaj starejše trenerke poskakovale gor in dol. Najprej z eno nogo, potem še z drugo. Pod podrtijo, ki zgolj čaka, da se poruši sama vase, sem stopal v smeri Partizanke. Saj ne, da bi mi bila ta pot najbolj všeč. Se pa vzpne naravnost, gneča ni pretirana, do vrha potrebuješ s parkirišča manj kot pol ure.  |
| Blatni dol |
Včasih se med drevjem odpre tudi pogled navzdol. Dostojno torej. Edina prava slabost je blatni dol, vsaj jaz ga tako imenujem. Krajši odsek, preden je res treba začeti gristi kolena, je na široko žoften, videti, kot bi tam preko ravnokar oddirjal stampedo cele črede bivolov. Ob poti so bili že zvončki, izpod listja je previdno svoje pisane cvetove silil navadni pljučnik.  |
| Trobentice in Pljučnik |
Še kot otroci smo ga običajno povezovali z veliko nočjo, letos je torej več kot mesec prezgoden. Kot bi mignil sem bil preko kamnitega dela, razgledne klopi. Na vrhu sem stopil do mesta, kjer se vidi Gorenjska, le najvišji vrhovi so bili beli. Po hitrem pogledu v smeri Ljubljane, sem se zazrl še v Šmartno, potem pa kar po Partizanki šibal navzdol.  |
| Vodi me cesta v daljave ... |
Časa niti ni bilo več pretirano veliko, tudi temnilo se je počasi. A kaj bi to. Predihal sem se, naredil nekaj korakov, nisem še čisto za staro šaro. Pot je sedaj že bolj ali manj samevala, spuščali smo se le jaz in moje misli. Na položnem delu, malo pred prvimi hišami, sta mi nasproti prišla oče in sin. Pozna, sem si mislil. Z zadnjimi sledovi svetlobe sem stopal po strmem klancu, med hišami Šmartna.
 |
| Slovo ... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar