Res čudni dnevi so. Sredi februarja je daleč pretoplo, skoraj pomladno. Verjetno tudi to pripomore, da so virusi povišano dejavni, hitro se začne glavobol, iz nosu lije reka, kašelj je najbolj zvesti spremljevalec, včasih prikoraka tudi vročina. Zdravila ne pomagajo prav veliko, počitek, tekočina, čaj in limone je nasvet.
 |
| Podjelše |
Vse je treba početi bolj na izi, čakati, da vsaj najhujše mine, biti v mislih s tistimi, ki se počutijo še slabše. Odvisno od zdravja iti malo ven. Da se predihaš, pod oblačnim nebom na robu deževnega konca tedna razmišljaš, kam je šel februarski mraz, zakaj ni snega, bomo še smučali? Tudi sam nisem zdržal notri, počutje je bilo solidno, izzivati pa le nisem hotel.  |
| Barve |
Zato sem pristal pri Mekinjah, po najdbi zaklada, dveh, treh sem parkiral v vasi nedaleč od znamenitega samostana, mimo samotnega znamenja ob cesti ujel dober kolovoz, za katerega je zemljevid kazal, da me bo pripeljal do Reboljevega bajerja. No, tistega, kar je od njega ostalo. Ko sem se prebil po v zadnjem delu povsem blatnem kolovozu do betonskega korita, vode nisem našel.  |
| Ostanki dvorca Zduša |
Zgolj s trnjem povsem zaraščeno mesto. Nič kaj prijeten kraj, sem kar malo zavil z očmi in ob gozdu odšel proti samotnemu travniku. Zgrešil sem pravi dostop, pred podrtim drevjem zavil strmo navzgor, prav tja, kamor mi je kazala navigacija na telefonu. Pa je šlo brez težav, malo sem se prijel tu, malo tam in že sem nekaj višje začudeno stal na pravem kolovozu.  |
| Mekinje |
Sem se udaril po čelu, stopil še malo naprej, skoraj do roba travnika, vpisal, potem pa začel spuščati proti naselju Podjelše. Skozenj sem stopal do glavne ceste, zavil proti Zduši, naprej Mekinjam. Nad mogočnim samostanom se je videl Stari grad, razgledna ploščad, ki kot skakalnica nad bazenom … sameva. Sedel sem v avtomobil, odpeljal. Na šipo so padle prve kaplje, dan se je dokončno skisal.
 |
| Znamenje |
Ni komentarjev:
Objavite komentar