Podkast

Ko ni druge ideje in se mi iz takšnega ali drugačnega razloga ne da voziti naokoli z avtomobilom, ostane Rožnik. Lepo z domačega praga proti Drenikovi cesti, preskok mimo osnovne šole Spodnja Šiška do Celovške ceste, za staro cerkvijo sv. Jerneja navzgor. Malo višje, ob poti nad Bellevuejem (Belvijem po domače), se odpre lep pogled proti Grintovcem. 

Stara cerkev

Če je lep dan se splača vsaj na kratko postati. Potem pa naprej navzgor, sprva po širši poti, nato dobro vidni stezi kar naravnost do Šišenskega hriba. Sedaj je toplo, za sredino februarja res preveč. Tudi višje o snegu skorajda ni več ne duha ne sluha. Zato so zvončki prikukali na plan, v mestnih parkih jih je polno, pa tudi ob poti nad Tivolijem najdeš sem in tja kakšnega. 

Pogled proti Grintovcem

Od antene na vrhu sem se spuščal do poti, ki pod Drenikovim vrhom pelje na Rožnik. Seveda sem se kot običajno ustavil na razgledišču, od koder se vidi del Ljubljane, v daljavi Krim. Potem pa šibal naprej do cerkve Marijinega obiskanja na Cankarjevem vrhu. Postavljena je tako, da popoldansko sonce riše zanimive sence znotraj obokov pred vhodom. 

Antena

Rdeča barva je pa tako ali tako nekaj posebnega. Spustil sem se navzdol proti Čadu, zavil mimo hrošča do Tivolija, stopal skozi gozd nad Rožno dolino, užival v miru, le slab streljaj od hrupnega mesta. Postal sem pod gradom Tivoli, šel naprej skozi park, čez travnike, mimo istoimenske hale, preskočil Celovško cesto, na drugi strani hodil proti osnovni šoli, kjer sem zašpilil klobaso. 

Oboki na Cankarjevem vrhu

Še nekaj korakov in že sem stal na domačem pragu. Slaba ura in pol, skoraj do minute točno. Ravno prav, da sem malo pretegnil ude. Čas, ki ga danes nisem preživel sam, temveč v prijetni družbi z Andrejem Štremfljem. Seveda ne v živo, temveč sledeč podkastu PZS. Zanimivo, pogled na nekoga se ti, ko slišiš od njega to in ono, o življenju nasploh, kar spremeni.

Tivoli