Načrt je bil sprva drugačen. Vleklo me je tja proti Polhograjcem, skoraj sem bil že odločen za cilj nad dolino Ločnice. Potem pa se je vse postavilo na glavo, in ko sem Živo malo pred četrto uro iz Aleje odpeljal skorajda do Ajdine službe na Dunajski, se mi proti Medvodam res ni več dalo. Nos avtomobila je bil usmerjen proti Črnučam, rahel zavoj levo, parkirišče pod Stražo, idealno izhodišče za Rašico.
 |
| Pot skozi gozd |
Stopil sem na znano pot po grebenu čez Straški hrib, sonce, toplota, prav pomladno sem se počutil. Ko ozelenijo še drevesa, bo pomlad res tu. Na sedlu stoji leseni križ, spomin, opomnik, kdo bi vedel, na kaj. Na njem visi venček. V slogu preteklega leta rožnate barve. Pod daljnovodom se jelenjad ni prišla pokazat, dvojica je s prikolice za smrdečim avtomobilom odmetavala narezano vejevje.  |
| Padli starec |
Padli starec se je ujel na mlajšega soseda, presenečen pozdrav, s prijateljem se tu srečava večkrat. Vas Rašica je bila danes obsijana z večernim soncem, tudi greben, vrh nad njo. Zavil sem na cesto, ki okoli Velikega vrha pripelje do razcepa nad vasjo, jo mahnil po stezi naravnost navzgor. Presenečen, ker je bilo kamnito pobočje polno zvončkov.  |
| Rašica |
Pot ni bila pretirano blatna, prečkal sem še makadamsko cesto in na drugi strani stopal po grebenu. Mimo je pripeljal kolesar, pozdravil, kot je treba. Gledal sem, ko se je spustil navzdol, mi izginil izpred oči. Prav rad bi videl, kako bo odpeljal strmi del nekaj nižje. Vzpenjal sem se naprej, po najkrajši poti do stolpa na vrhu.  |
| Pogled z razglednega stolpa |
Nekaj korakov in že sem bil nad drevesnimi krošnjami. Sonce se je počasi spuščalo proti obzorju za Šmarno goro, Gorenjska je bila še v soncu, Ljubljana že brez njega. Spustil sem se na trdna tla, po cesti odkorakal do vasi, šel pod njo navzdol, na drugi strani doline, ki pripelje do Črnuč, vzpel na greben, hodil z zadnjimi sledovi svetlobe do avtomobila.
 |
| Sonce zahaja za Šmarno goro |
Ni komentarjev:
Objavite komentar