Jakob

Zima se je zame kar prehitro končala. Verjetno še za marsikoga tudi. Ob koncih tedna si kdo omisli nekoliko bolj velikopotezne ture, med tednom, po službi, pa na kaj takšnega lahko pozabiš. Razmišljal sem sicer o Vršiču, vendar me je Borut hitro postavil na trdna tla. Že pred kakšnim tednom je bilo pod Nad šitom glavo precej kopno, prehodi skozi ruševje komaj zvezni. 

Zahod

Kar pomeni, da o kakšni resni smučariji, ob teh temperaturah, lahko neham sanjati. Kaj se more, takšna zima, pa naj jo je povzročilo globalno segrevanje ali kaj drugega, nič ne moremo vplivati. Ker pa sva bila z Borutom že na vezi, sem predlagal, da skočiva vsaj na Jakoba. A brez domačega soglasja ni mogel še nič potrditi. 

Angelček

Ko sem ravno hotel odpeljati z Milj, prepričan, da bom spet zgolj sam sebi sopotnik, je javil, da je prost in ima čas. Sem bil vesel, saj je družba vedno dobrodošla. Pobral sem ga na Bregu, pri kamnolomu pod senčnico Josipine Turnograjske sva komaj dobila prostor za avtomobil. Navzgor sva šla s Podaka naravnost, pod Pustim gradom in po Juhantovi poti. 

Julijci v daljavi

Sonce je na zahodu zahajalo, zadnji žarki so naju še pobožali, potem pa ugasnili. Hodila sva ob klepetu, o maratonih, tu in tam. Borut se jih udeležuje redno, je že stari maček. Sam grem letos na prvo desetko. Pa bomo videli. Ob poti naju je presenetilo keramično srce, mogoče spomin na Valentinovo, bližajoče se Gregorjevo? Ko se ptički menda ženijo? Pod njim je bil keramični kuža, v starem razdrtem deblu dva angelčka. S srčki seveda. 

Na pivu

Zavila sva do koče pri Franciju, ob pivu obsedela na klopi, saj se nama res ni nikamor mudilo. Potem pa šla mimo koče Iskra, cerkvice svetega Jakoba, čez vrh navzdol do ceste. Po njej sva se med tem, ko se je stemnilo, spuščala zložno v dolino. Na Pristavi so se budili spomini, še mimo Podaka in že sva bila pri avtomobilu. Res je prijetno v tako dobri družbi.

Jakob