Predihavanje

Malo se je vse skupaj zapletlo. Na koncu sem namesto na snegu ostal v Ljubljani, pa tudi sam. Hja, tudi takšni dnevi morajo biti. Malo sem še razmišljal, da bi glede na prvotni načrt odšel na Rašico, potem pa sem se premislil. Nisem se mogel domisliti, če sem letos že bil na Šmarni gori. Da jo tako dolgo puščam vnemar pa spet ni prav lepo. 

Pomlad prihaja

Zapeljal sem se v Šmartno, s parkirišča pri zadnjem počitku šibal mimo prav pomladno razcvetelih zvončkov proti Partizanki. Nič čudnega, da vse cvete, ko pa je zadnje dni tako toplo. A zima zanesljivo še ni rekla zadnje besede … Nekaj pohodnikov sem prehitel, ko sem zagrizel v strmino in se hitro vzpenjal, sem bil sam. 

Šmarna gora

Danes je bil res dan, ko sem želel, da se prediham, malo pretegnem. To in nič več. Do cerkve sem potreboval pet minut manj kot pol ure, stopil sem do roba, od koder se vidi na Ljubljano, naredil fotografijo, dve, potem pa šibal navzdol proti sedlu. Odmevanje zvončka pri svetem Antonu je ostajalo za menoj. 

Obronki Ljubljane

Pohodnikov je bilo več, nekateri so se vzpenjali lahkotno in skorajda brez napora, drugi so bili videti na robu srčnega infarkta. Vsak po svojih zmožnostih torej. Zagrizel sem znova v breg, se vzpel še na Grmado, deset minut mi je vzelo. Tudi tu sem se na hitro razgledal, naredil fotografijo, potem pa šibal navzdol. 

Grmada

Skupina, ki sem jo srečal že ob vzponu, je bila sedaj klepetajoč le malo nižje. Tako so bili zatopljeni v razgovor, da sem komaj prišel mimo. Zavil sem proti kapeli Žalostne Matere Božje, topotal navzdol, malo sem hitro hodil, malo v rahlem drncu prehiteval druge pohodnike. Pot je bila suha, šlo mi je prav dobro. 

Na robu večera

Pritopotal sem v bližino hiš, nadaljeval zložno po asfaltu navzdol, do glavne ceste, pod šolo in cerkvijo do avtomobila. Petnajst minut. Dan je bil lepši, čas dobro izkoriščen, sam predihan. Ko Triangel ne bo več zanimiv, bo lahko tole tudi primeren poligon, recimo za lep začetek dneva …

Navzdol ...