Grapa v severozahodnem grebenu

Pred dnevi, ko sva se peljala s Ptičjega vrha, sva razmišljala o grapi v severozahodnem grebenu Begunjščice. Tomažu seveda dobro znana je meni vedno mamila pogled ob hoji proti Zelenici. In seveda sem si jo želel pogledat od blizu. Ko sva se tokrat dogovarjala, je bil cilj jasno postavljen že ob vprašanju, če imam s seboj cepin. Itak, tudi dereze, ni panike. 

Grapa od daleč ...

Pa je bila. A ne v opremi, temveč strukturi snega. Ki se je začel že pred zavojem na servisno pot prijemati na pse. Sam sem kmalu obupal, jih snel in očistil. To mi je vzelo nekaj časa, prihranilo pa obilico moči, saj sem hodil veliko lažje. Pred Zelenico sva zavila navzgor, se po trdi podlagi vzpenjala do mesta, kjer je bilo treba preko snežišč pod steno severozahodnega grebena prečiti do grape. 

... in od blizu

Sam sem ob začetku prečenja presodil, da bo bolje, če nataknem srenače. Toda že po nekaj deset metrih je bil sneg spet južen, cokla pod smučmi pa vedno večja. Nekajkrat sem jo malo oklestil kar s palicami, potem pa obupal in preklinjajoč prišel do Tomaža. Takle mamo. Včasih se prijema manj, včasih bolj. Namestila sva dereze, smuči so romale na nahrbtnik in začela sva z vzponom. 

Tomaž med vzponom

Sneg je bil prvih nekaj korakov sipek, stopinje globoke, potem pa trd in prav lepo sva pikala navzgor. Grapa me je navdušila, široka, pregledna, nič prestrma. Lepo sem hodil, seveda nekaj zaostal za Tomažem, toda izgovor s fotografiranjem je spet deloval kot balzam za moj ego. Na grebenu je bilo prostora ravno dovolj, da sva se pripravila za spust. 

Pogled proti zahodu z vrha grape

Ob tem pa opazovala sonce, ki je v rumenih meglicah počasi zahajalo. Nisem se toliko čudil izpostavljenosti grebena proti Begunjščici, kot predvsem temu, da po njem nekateri celo smučajo. In razumel Tomaža, da je bil med smuko tam kar … se ve kaj. Pogled na drugo stran je odkrival pobočje, ki bi bilo mogoče smučljivo. Toda ne danes. 

Tomaž nad menoj ...

Danes sva zapeljala v grapo, po kateri sva se vzpela, zavoji v trdem, grifig snegu so bili odlični. Postanki pa potrebni le za kakšno fotografijo. Prečenje pod severozahodnim grebenom je bilo kar užitno, nadaljevanje navzdol pa v iskanju najbolj smučljivega dela. Od stika s progo z Zelenice pa seveda zgolj v norenju vse do zadnjega zavoja na robu parkirišča. Dobro je bilo, sem kimal. Še kdaj bo treba …

... in že šiba naprej