Saj ne vem, kdo si je zmislil Hajnža. Verjetno sem imel prav jaz zadosti Triangla, povrh mi je bilo zadnjič, ko sem ubiral vzhodne vesine Košutice, čisto fajn. Ker sem lahko prišibal šele ob pol štirih je bil Tomaž sprva malo skeptičen, če bova zadosti zgodaj, potem pa je le pokimal. Dostop do zgornjega parkinga je bil malo offroad, še sreča, da sva bila danes s štirikolesnim pogonom.
 |
| Ostanki ... |
Hitro sva bila na smučeh, vzpon mimo ruševin, glede katerih se nisva mogla zediniti, kaj so nekoč bile. Velik mlin ali vojaška stavba? Cesta je bila še vedno kot bob steza, na strminah pod grebenom, ki se vleče od Velikega vrha do Bele peči so bile nove plazovine. Ko sva prišla iz gozda, sem opazil zgrešen klic, ga skušal vrniti, se tako malo obiral.  |
| Na soncu |
Še preden sem se dobro zavedel, je bil Tomaž že daleč spredaj. Ni bilo šans, da bi ga ujel, skušal sem zgolj držati tempo in upati, da se razdalja ne bo še bolj povečala. Sem in tja je kdo pripeljal navzdol, o skupini, ki je vriskala ob zavojih na strmini pod sedlom, sem kasneje bral tudi na znani spletni strani. Menda so bili s smuko kar zadovoljni.  |
| Proti sedlu |
Pristopna smučina je bila tokrat boljša, utrjena, nič pretirano ni zdrsevalo navzdol. Tako sem se kar hitro in brez težav vzpel do molilnih zastavic na sedlu, nadaljeval pod steno Velikega vrha. Ko sem se hotel opravičevati zaradi zamude, je Tomaž zgolj zamahnil z roko. Čisto v redu. Sonce je zahajalo za vzhodnimi obronki Begunjščice.  |
| Zahod |
Senčna stran Alp je bila v mraku, ko sva se spustila preko roba, iskala najboljše dele pobočij za spust. Kot gre tu vedno. Navzdol, prečka, navzdol, prečka in tako naprej. Vse do začetka ceste, potem pa kot ob smučanju po kanalu hitro vijuganje, zabavni ovinki, vse do zadnjega zavoja, že ob pomanjkanju snega, pa vendarle, tik ob avtomobilu. Je bilo dobro? Meni vsekakor. Kot vedno. Tomažu pa ... |
| Pred spustom |
Ni komentarjev:
Objavite komentar