Spet sem ostal sam. Pa nič zato. Je bila pa odločitev za Ljubelj toliko lažja. Pa vendarle se mi na Triangel ni dalo, na ovinku sem parkiral in jo mahnil proti Hajnževem sedlu. Ura sicer ni bila prav zgodnja, dvajset čez tri sem stopil na smuči, si enostavno rekel, da grem do kamor pridem. Saj nisem bil nič vezan.
 |
| Hajnževo sedlo |
Vsake toliko mi je kdo pripeljal nasproti ali pa sem na snežiščih pod stenami grebena, ki se steguje z Velikega Vrha proti Beli peči, opazil navdušeno risanje novih zavojev v ojužen nov sneg. Res je bil lep dan, sonce je bilo še visoko. Pobočje pod sedlom je bilo trdo, poprh ni nič pomagal, brez prave špure je vsake toliko spodnja smučka zdrsnila.  |
| Nekateri že prašijo |
Vseeno sem vztrajal in šele potem, ko sem budistične molilne zastavice na sedlu pustil za seboj, nadel srenače. Ura je bila deset do petih. Čeprav sem sprva računal, da bi ob petih obrnil, je bilo tako fajn, da sem si rekel, da grem še malo naprej, saj je dolg dan. Razen na delu, kjer se je bilo treba pregoljufati preko precej kopnega dela, se je hodilo prav dobro.  |
| Molitev |
Vlekel sem naprej in čez pol ure dosegel najbolj vzhodno špičko v grebenu Košutice alias Ljubeljske babe. Ki je hkrati tudi najvišja točka s katere se navadni smrtniki lahko spustimo navzdol. Hitre priprave, okoli pol šestih sem naredil prve zavoje v mestoma južnem snegu. Lepo se je uvijalo, le malo je bilo treba pogledati, saj se je sem in tja že kazala kakšna luknja.  |
| Zahod |
Pobočje je bilo široko, ravno prav strmo, mestoma še nezvoženo. Risal sem lepe zavoje, se podpisoval v deviško belino. Čudil sem se, zakaj so vsi zavijali bolj levo, dokler nisem opazil, da se široko pobočje pod menoj prelomi, konča. Nisem hodil gledat, kaj je spodaj, raje sem še sam zavil levo, iskal najboljše prehode. Malo po širokem žlebu na senčni strani Alp, malo po naši strani.  |
| Široki zavoji po deviškem pobočju |
Švignil sem čez sedlo, še sam z zaporedjem prečk in zavojev v čim bolj nezvoženih pobočjih peljal proti cesti. Po njej je šlo seveda v kratkih zavojih lepo navzdol, prižgal sem lučko. Saj bi šlo še brez, toda, zakaj pa jo imam na glavi? Šibal sem vse do avta. Lepo popoldne je bilo. Sončno, zanimivo, smučanje po pobočju, kjer še nisem. Juhej. Sam. Saj včasih je prav dobro. Če si.
 |
| Pogled na jugovzhodne vesine |
Ni komentarjev:
Objavite komentar