Polikano

Nekaj dni me ni bilo, pa je že vse povsem drugače. Skorajda nisem mogel verjeti, ko sem slišal, da so pobočja pod Zelenico spremenjena skorajda v smučišče, razmere pa menda boljše, kot so bile v časih, ko so žičnice tu še prevažale smučarje. In kaj je boljše, kot če se o tem prepričaš kar sam? Nekaj klicev naokoli, pa nihče ni imel časa ali volje. 

Tri, dva, ena ... gremo!

Tako sem se do Ljubelja zapeljal sam, nekoliko pozneje, kot sem sprva mislil, na zgornjem parkirišču počakal nekaj trenutkov, da se je spraznilo mesto, potem pa stopil na smuči. Lučka je bila v nahrbtniku, pa saj bom vsaj do vrha hodil še za dne, sem se tolažil. Že med hojo po povsem polikanem pobočju sem videl, da sem slišal prav. Navdušeno vriskanje tistih, ki so peljali navzdol, je videno le potrjevalo. 

Plazovina pod Spodnjim plotom

Na razcepu sem začudeno opazil, da jih gre večina po servisni poti, zato sem tudi sam zavil tja. Gola flika na strmem pobočju pod Spodnjim plotom je kazala, da se je že plazilo, veliko plazovino je teptalni stroj prebil. Vseeno sem mimo sopihal v pospešenem ritmu. Ker enostavno nikoli ne veš. Ura na robu večera, kar nekaj se nas je še vzpenjalo. 

Smukaška proga?

Na Šentancu sta dva nekaj mencala v spodnji tretjini, še ko sem se peljal navzdol, sta bila na istem mestu. Teptalec je potegnil špuro tudi do mesta, kjer je bil nekoč vrh vlečnice. Hodil sem kar hitro, prišel do sonca, v dobri uri sem bil na vrhu. Mudilo se mi ni, pripravil sem se, potem pa še malo čakal, če sonce zaide. 

Zahod

Vmes je možakar poleg mene razpredal o tem, da na Zelenici snemajo film, povedal podrobnost, dve, o tem. Ko sonce kar ni hotelo zaiti, sem mu le pomahal v slovo, se spustil po desni strani navzdol. Do koče je bilo trdo, malo razrito, od nje navzdol pa čista poezija uživaškega norenja. V dolgih zavojih sem prismučal do koče Vrtača, in se nižje čudil rdeči zarji nad zahodnimi obronki Košute. 

Nad Zelenico je že mrak

Na prelomnici, tik nad gozdom, sem zagledal znano barvo jakne. Borut se je ravno vzpenjal. Popoldne se mu je obrnilo drugače, kot si je zamislil in je prišel na Ljubelj za menoj. Spregovorila sva nekaj besed, o tem, kako je bilo, kam gre in kaj še bo. Zaželel sem mu srečno smuko, naredil še nekaj zavojev do roba snega. Ja, res je bilo polikano …

Luna nad Košuto