Nanos

Ajda se je odločila za Nanos. In pri tem je ostalo. Ne vem, ji je morebiti blizu že od nekdaj ali pa ga je ugledala, ko se je vozila pred dnevi proti morju. Kakorkoli. V torek sem šel nekaj prej iz službe, nasproti živalskega vrta sedel v novo električno pridobitev in odpeljala sva se v smeri Primorske. Razgovor o tem in onem, že sva bila na parkirišču pri Razdrtem. 

Pogled z roba parkirišča

Časa, kot sem izvedel, nisva imela pretirano veliko. Zato sva kar hitro zagrizla v breg. Strma pot je najhitrejša, torej bo za vzpon dobra. Kaj bova potem, pa se odločiva pri koči. Ajda mi je dobro sledila, tako skozi gozd, kot višje, kjer je svet bolj skalnat in včasih pride tudi kakšen prijem z roko za skalo ali kovinsko pomagalo, čisto prav. 

Skalna pot

Travnata pobočja pod vršnim grebenom so bila povsem ožgana, nesrečna pirotehnika ob prehodu let, veter in že je bil požar tukaj. Tudi danes je pihalo, ne prav močno, mrzlo pa kar. Zato sva po uri hoje zavila do koče, na čaj, sva rekla. Pa je bila zaprta, odpre se šele, ko se približuje konec tedna. Stopila sva še na razgledno mesto ob televizijskem stolpu, nadaljevala proti sv. Hieronimu. 

Sredi ožganih trav

Časa sva imela zadosti, torej ne bi smelo biti težav. Srečanja so bila redka, sredi delovnega dne ni veliko zanimanja za ta razgledni vršac, kjer se burja rojeva. Prav do cerkvice nisva hodila, saj sva jo videla že s poti, zavila sva levo, prečila pobočja proti Razdrtem. Ob prijetnem klepetu je čas kar mineval, do parkirišča sva potrebovala še uro hoje. 

Televizijski stolp

Še enkrat sva se ozrla na najino pot, potem pa odpeljala proti Postojni. Električna vozila potrebujejo polnjenje, na srečo je takšno mesto pred Lidlom. Zato sva ob sladolednih lučkah lažje počakala na nadaljevanje vožnje proti Ljubljani. Lepo izkoriščen dan je bil, veselje mladine ob korakih na takšne in drugačne razglednike pa je tako ali tako neprecenljivo.

Sv. Hieronim