Ponovitev

Spet sem ostal sam. Nekaj klicev mi je to nedvomno potrdilo. Vseeno me je čas, ki sem ga imel, pogled na še vedno bela pobočja krvavškega smučišča, zvabil, da sem smuči vrgel v avtomobil in odpeljal proti Ambrožu, Jezercem in naprej do parkirišča nad Rozko. Že prvi koraki, pogled proti sveže poprhanim pobočjem, so pokazali, da je od mojega zadnjega vzpona sneg krepko pobralo. 

Nad Tiho dolino

Kopne dele je prekril sveži sneg, skril kamenje, travne kopnine. Na srečo sem danes imel s seboj tako imenovane makadamke, zato me ni prav pretirano skrbelo, če bo šlo ob kakšnem zavoju do tal. Skozi ror sem se vzpel do Tihe doline nadaljeval po desni strani navzgor, proti spomladanski progi, Zvohu. 

Na vrhu

Upal sem na sonce, toda hribe vse naokoli je obdala puhasta koprena. Vidljivost sicer ni bila slaba, sonca pa vendarle ni bilo. Še vedno sem se čudil, kako je sneg pobralo, na nekaterih mestih sem si ob spustu obetal škripanje. Sezona na Zvohu se očitno zelo hitro približuje koncu. Tudi turnim smučarjem. 

Jasnina nad Zvohom

Ob roži vetrov sem se kar hitro pripravil na spust. Tik preden sem odpeljal, so se oblaki začeli preganjati, vedno več se je videlo. Ne le pred menoj, temveč tudi vse naokoli. Zato sem še nekaj trenutkov počakal, užival v dvigovanju zastora tega gledališča nekoristnega sveta. Smuka je bila solidna, mestoma sem naredil na nedotaknjenih strminah kar veliko deviških zavojev. 

Zavoji

Toda pravi užitek mi je krnila stalna pozornost, da ne bi zašel tja, kjer je tenka plast novega snega prekrivala mestoma tudi kamnito podlago. Pod Tiho dolino je bilo snega na enem pasu spet malo, s spustom naravnost sem se pregoljufal mimo. Ustavil sem se pri avtomobilu. Prepričan, da stari psi ne bodo nič več prijeli. 

Nad zgornjo postajo gondole

Pa so me presenetili. Ravno toliko so še držali, da sem po hitrem postopku začel s hojo po desnem smučišču naravnost navzgor. Mimo Doma in oddajnika nekaj višje, sem se vzpel na vrh Krvavca. Oblaki so se še vedno preganjali, sem in tja se je tudi razsvetlilo, sonce je posijalo na mene. 

Pogled z vrha Krvavca

Navzdol sem z užitkom zavijal, novi sneg ni bil pretežak, dalo se je za seboj puščati lepo sled. Prismučal pa sem seveda do avtomobila. Razmišljanje o novem vzponu sem si seveda izbil iz glave. Pospravil sem opremo in odpeljal nazaj v dolino. Še kdaj? Tu gor zelo verjetno v tej sezoni ne več.

Zavoji pod vrhom